Foto: Mateja Bevk

Smo bili že kdaj tako obupano osamljeni, da je bolelo? Kajti po nekaterih podatkih naj bi bila osamljenost ravno to – družbena bolečina, ko čutimo praznino in samoto in nas naš psihološki mehanizem opozori, da iščemo družabne stike.

A naša nova tema ne bo samo priročnik 10 korakov do boljšega družabnega življenja … 

A vendar – je ''odpravljanje osamljenosti'' tako lahko, kot nekateri prepričujejo? Da gremo ven in nas obkrožajo neznani obrazi? V neki pesmi piše: »Osamljen je, kdor hodi vedno naokoli, osamljen je, kdor tava od mesta do mesta in išče, išče nekaj, česar ne more najti, in upa, vedno upa, da usoda postane dobrotljiva.«

To slišimo pogosto, kajne? Da smo ljudje socialna bitja. In konec koncev smo res. Od soljudi se učimo pogovora, družabnosti, prijaznosti, bolečine, človečnosti.

Ste se že slišali prijatelju reči: »Ne morem se dobiti s tabo, ker nekaj delam, ne morem iti, ker se učim …«, potem pa ste se zalotili, da igrate igrice, brskate po spletu, gledate film ali pa ste na katerem od socialnih omrežij? Ste se zalotili, da ste si rekli, da danes ne morete na obisk k sorodnikom, ker imate toliko dela, pa ste imeli le napad lenobe?

Ja, tehnologija se razvija v nepredstavljivih razsežnostih, da bi nam le olajšala življenje in komunikacijo, pa še nikoli ni bilo toliko težav v povezavi z osamljenostjo in strahom pred družbo. Lahko ozdravimo svojo osamljenost z zdravljenjem osamljenosti nekoga drugega?

Ujet padaš, ne moreš ubežati resničnosti, ki te s svojo praznino duši … Nihče ne razume osamljenega bolečega srca, ne občuti tvoje bolečine, ker nihče ne vidi solz, ki jih jočeš v dežju …In ko si prepričan, da imaš dovolj vsega, drži se, ne izpusti prijema … Ker tu nekaj je.

Povabljeni na debato na forumu, ki jo najdete na naslednji povezavi:

http://www.mladi.net/forum/viewtopic.php?f=34&t=3210