Nov teden. Spet imamo novo priložnost, da nekoga razveselimo. Odpravim se v 7. nadstropje Doma starejših občanov Tabor, kjer smo septembra in oktobra skupaj s sošolci opravljali praktični pouk, v tem času pa tudi navezali stike z mnogimi oskrbovanci. Tam me že čaka starejša gospa, ki me vsa vesela pozdravi. Vsak teden znova me vpraša, ali sem bila že kdaj pri njej in kako to, da sem jo prišla obiskat, vendar se vseeno spomni mojega imena. Medtem ko govoriva o vsakdanjih stvareh, razmišljam, kako malo je potrebno, da razveseliš nekoga (pa čeprav samo za 5 minut) ter kakšna je razlika med vsakdanom mladih in vsakdanom oskrbovancev domov za starejše občane. Večina oskrbovancev ves dan čaka le na trenutek pozornosti, nasmeh ali spodbudno besedo. Mi pa le hitimo mimo vseh obveznosti, dogodkov in ljudi v našem življenju. Spet sem z mislimi pri moji gospe, ki z iskrenimi očmi strmi vame in pravi: "Gospodična hvala, ker ste se vzeli trenutek zame."