Ljudje od nekdaj hrepenimo po sreči, pri tem pa pogosto pozabljamo, da je srečo težko definirati in da je le-ta odvisna od percepcije, želja in načina življenja posameznika. V modernih družbah se sreča večinoma povezuje s premoženjskim statusom posameznika. Tako so v raziskavi, ki jo je med leti 2005 in 2009 izvedlo javnomnenjsko podjetje Gallup v 155 državah sveta, ugotovili, da so gospodarsko bogatejši in uspešnejši narodi srečnejši kot tisti, ki jih pestijo hude gospodarske težave. Najsrečnejše naj bi bile tiste države, v katerih je za socialno stanje ljudi najbolje poskrbljeno, ki imajo visok BDP na prebivalca in dobre izobraževalne ustanove. Po tej raziskavi se med najsrečnejše države uvrščajo Danska, Finska, Norveška, Švedska in Nizozemska, med najmanj srečne pa spadajo Togo, Komori, Burundi, Burkina Faso in Ruanda. Slovenija se je skupaj s Pakistanom in Savdsko Arabijo uvrstila na 58. mesto. Z merjenjem sreče se je v lanskem letu ukvarjala tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je razvila tako imenovani indeks sreče. Indeks sreče naj bi se v prihodnjih letih meril v vseh državah članicah OECD, med katerimi je od leta 2010 tudi Slovenija, omejen pa naj bi bil na enajst merljivih elementov (izobraževanje, družabne vezi, zadovoljstvo z življenjem, zadovoljstvo z vlado, zdravstvo, okolje in osebna varnost, itd.).

Če preidemo iz mednarodne in državne ravni na bolj osebno raven, hitro ugotovimo, da smo ljudje pri iskanju sreče pogosto precej iznajdljivi. Tako moč prinašanja sreče pripisujemo raznim predmetom, ljudem in simbolom. Mednje lahko štejemo dimnikarja, štiriperesno deteljico, podkev in še bi lahko naštevala. Po svetu srečo pogosto prinašajo tudi živali. Tako je v azijskem prostoru zmaj simbol sreče ter prinaša miroljubnost in dolgo življenje. V veliko kulturah, predvsem germanskih, podobne srečne lastnosti pripisujejo različnim vrstam prašiča. Tako je bil merjasec za Germane sveta žival. Kdor je imel pri Rimljanih in Grkih prašiča, je veljal za privilegiranega in dobro situiranega. Na Kitajskem je prašič simbol za zadovoljstvo in domačo srečo. Med živali, ki prinašajo srečo štejemo tudi pikapolonice, skarabeje, mačke, slone in zlate ribice, ponekod celo netopirje. 

Ob vseh stvareh in simbolih, ki bi jih v krščanskem svetu lahko označili kar z izrazom maliki, pa kristjani pogosto pozabljamo na pravi izvor sreče. Ta je namreč pri Bogu. Mnogi ljudje menijo, da bo prava sreča v Bogu prišla šele po smrti. Vendar pa lahko to Božjo srečo okusimo že danes, ko se odpremo Božji besedi in ko začutimo njegovo prisotnost med nami. Ko čutimo, da smo ljubljeni in ko znamo to ljubezen deliti tudi z drugimi. Naj zaključim z besedami Janeza Pavla II iz Sporočila mladim: ˝Ljubiti pomeni predvsem darovati se drugim. Srce je pri tem ključ za razumevanje življenja drugih. Ljubezen je popolnoma zavestna odločitev, da se drugim približamo, torej daleč od instinktivnega nagnjenja. Za resnično ljubezen se moramo odreči nekaterim stvarem, predvsem samim sebi in se brezpogojno darovati ter ljubiti do konca. Ta odpoved samemu sebi je naporna, obenem pa je vir ravnovesja in sreče.˝