HOLOKAVST … Iz knjižne police vzamem dobro rejeno knjigo. Knjiga je povsem nedotaknjena. Mar je novinka v knjižnici ali pa je nihče ne vzame v roke? Kako nepomembna tema se zdi holokavst. V moji glavi je v tistem trenutku ta dogodek shranjen kot črno-bela slika, kupi shiranih teles in Hitler. Nisem stopila niti na ozko pot razlaganja poboja, še huje - sploh nisem stopila na nikakrašno pot. V moji glavi holokavst ni bil shranjen niti kot polom, niti kot produkt časa v katerem živimo.

Začnem prebirati debeluško. Medtem ko sem knjigi rahljala liste, sem čutila tiščanje v prsih, besede so postajale žive slike, ki so v moji glavi ostajale tudi po tem, ko sem knjigo že postavila v kot. Sivo hladni občutki preplavljeni z valovi vročine. Svež hrustljav zrak v sobi, a trd in zatohel občutek v duši. Počutim se kot mlad izdajalec, ker nisem vedela več …

Kot da bi slutila, kaj bom prebirala v prihajajočem letu, sem med poletjem doživela zanimivo besedno dogodivščino. Z mami čepiva na vrtu in rujeva plevel. Tam, ob korenju je rasel slak (lep plevel ;)). Jaz ga hočem pustiti za dekoracijo, ker mi je všeč, a mami se ne strinja:˝Dej ga stran! A ne veš, da se lahko razraste cel vrt, kje bo pa korenje raslo? ˝ Malo za res malo za šalo, sem z njo začela razpravljati. Zakaj smo ljudje kar nekatere rastline obtožili, da so plevel, druge pa, da so rože. Pa saj je slak čisto lepa rastlina… Z mami nisva prišli daleč. Izruvali sva ves ˝plevel˝ in kmalu sva se že veselili najinega uspeha in zagrizli v svež korenček.

Nekaj mesecev kasneje z mami sediva za mizo, vpraša me:˝Kaj bereš to za eno debelo knjigo?˝ Podam ji knjigo in jo začne brati. Odpre ravno na delu, ki družbo primerja z vrtom: Vrt je potrebno oblikovati v začrtani obliki. Smo družba, ki se deli na kulturne rastline, ki jih je treba negovati in na plevele, ki jih je treba izkoreniniti.

Moderna družba ureja odnose med nami, korenje seje v vrsto in ločuje gredice. Občutek dobim, da imamo tudi v Sloveniji določene skupine ljudi, ki so označeni za plevele. Človek, ki se preseli iz tuje države k nam, je lahko tam blestel, bil je sočna zelena kumarica, ko pride k nam, pa kar na enkrat postane plevel.

Plevel je nezaželen, zato ga osamimo, vržemo ven, čez ograjo, tam nas ne moti. Vrt že s tem, ko obstaja, določa, da je tisto zunaj plevel. Kar naj bo tam za ograjo, v vrtu pa nima kaj početi. Tako tudi družba določa dele družbe

kot človeški plevel. Plevel omejimo, če to ne gre, ga pobijemo. Če človek ne ustreza shemi popolne družbe, ga je treba zapreti ali pa ubiti. Plevel kvari načrt popolnega vrta. Treba ga je iztrebiti, pa ne toliko zaradi tega, kakšen je sam po sebi, ampak zato, ker ne ustreza naši ideji popolnega, urejenega vrta. Tako je Hitler ubijal brez sovraštva, kar tako, ker judje niso ustrezali shemi popolne družbe. Torej holokavst ni bilo uničevanje, ampak ustvarjanje. Tako kot plevelom ni mogoče spremeniti njihove narave, tako tudi Judom ˝ni mogoče˝ spremeniti narave. Jud je bil Jud, nič kar je počel ni moglo spremeniti tega dejstva. Slak je plevel, pa če še tako lepo cveti na našem vrtu. Čefur je čefur pa če še tako redno hodi v službo, govori slovensko in je prijazen do mene … Zato potrebujemo vrtnarko Milko, ki plevel vrže ven, ali pa vrtnarja Hitlerja, ki odstrani Jude. A to je bolj zapleteno od vrtnarjenja …

Ves čas zatiramo antisocialne nagone ljudi, zapremo agresivnega Petra, utišamo stavko delavcev; na drugi strani pa nas lahko ravno to preganjanje naredi antisocialne. Nenehno izganjamo nasilje iz družbe. V primer holokavsta se je bilo potrebno bati ravno tistih, ki so upoštevali vse predpise in navodila, tistih, ki so spali, ki niso bili budni. So to storili zlobni ljudje, ki so se že rodili nemoralni? ... Hmmm. Bauman navede primer, da se je veliko zakoncev po ugrabitvi v času nacizma, ločilo. Pred tem na razvezo še pomislili niso. Prej so videli drug v drugem nekaj lepega, sedaj nekaj drugega. Sta prej zakonca hlinila svoj pravi jaz? Sta imela dva obraza? Kateri je pravi obraz in kateri je maska? Noben obraz ni bolj pravi, bolj pristen, kot drugi. V vsakem človeku ždi potencial za zločinca ali za rešitelja, oba obraza pripadata istemu telesu. Tudi v meni spita oba obraza … Ko se je dogajal holokavst je v

ljudeh spala moralna odgovornost, saj jo je zamenjala tehnična. Ljudstvo se ni množično upiralo pobojem. Vse to je bilo skrbno načrtovano. Ljudem je bilo treba zatreti živalsko usmiljenje, ki ga pokažejo ob trpljenju nekoga? Ampak, kako to storiti? Dokaj preprosto. Žrtve moramo razčlovečiti, nanje ne smemo gledati kot na ljudi, zato je potrebno narediti definicijo plevela, potem že po definiciji niso več ljudje in jih ˝upravičeno˝ odstranimo. Ljudje, ki pobijajo, morajo imeti občutek, da to sploh niso ljudje. Vsak, ki sodeluje v morilski verigi, mora imeti točno določeno vlogo. Delo mora biti razdeljeno na majhne, ločene delčke, da je končna posledica težko vidna. Kako slepi so bili, ha? A tudi jaz, Milka, sem slepa. Tu za mizo lupim slastno oranžno mandarino in se sploh ne vprašam, kje se je rodila, kaj se je dogajalo z njo. Naslednjič pogledam v trgovini od kod prihaja: Izrael. Naslednjo uro sedim na udobnem stolu in poslušam besede Erika Valenčiča, ki mi sporočajo, da so kmetom v Izraelu vzeli zemljo in tam sedaj gojijo na tone mandarin, katere sedaj jaz mirno lupim.

Če se dogaja težko čudo tam daleč, daleč pred mojimi očmi sem varna. Ko me prijatelj razočara, mu napišem žaljiv sms, ko stojim pred njim pa zmrznem in ne upam načeti pogovora … Mar ne izvajamo vsak dan mini holokavstov? Zbudi se in ne spi na vrtu!

Zate sem nanizala le nekaj ugrizov iz knjige Moderna in holokavst, avtorja Zygmunta Baumana. Sprehodi se skozi njo tudi ti.