»Vzemi vse, ker ti življenje ponuja – vse, kar te prebuja, vzemi vse, pozabi temne oblake – a pazi na korake!« je del besedila neke pesmi, ki ti tako lepo pove, da je življenje nekaj, kar je treba izkoristiti, a se pri tem zavedati teže svojih izbir, svojih korakov. »Življenje je priložnost, izkoristi jo,« pravi tudi mati Terezija.

Lepa Vida. Še se spomnimo motiva razočarane žene iz Prešernove pesmi. Kjer živi Vida je enolično in turobno in »če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje dvignejo,« pove zamorec. Čez morje odpravi v dobri veri, da je tako prav. Na prvi pogled je se tudi nam tako zdi: konec koncev je zelo zares vzela nasvet o tem, da naj svoje življenje živi polno; naj ga izkoristi. A le zakaj potem svojo odločitev obžaluje? Zakaj je nesrečna?

Najverjetnejši odgovor je morda ta, da zgodba o žerjavih, ki ji je pomagala pri odločitvi, ni bila popolnoma zaključena. Povedane je bilo le pol resnice. Morda bi zamorec moral »Basen o žerjavih« lepi Vidi povedati takole:

Oče in mama žerjav sta se imela zelo rada. Vesela sta lovila ribe in si gradila gnezdo, kmalu pa se jima je izpolnila tudi največja želja: izvalil se jima je čudovit mali žerjav. A kaj ko jim vreme tisto leto ni bilo naklonjeno in le s težavo sta priskrbela dovolj hrane za vse tri. Mama žerjav je postajala iz dneva v dan bolj lačna, utrujena in zaskrbljena. Nekoč ji je bilo dovolj vsega in rekla je možu: »Kar takoj moramo v toplejše kraje! Tu ne morem uživati življenja tako kot bi ga rada!« Oče je pokimal: »Res je naporno leto. A odleteti vendar še ne moremo, naš mladiček je še premajhen. Počakati je treba, da se nauči dobro leteti.« Mama je vedela, da ima oče prav, a si je vseeno želela oditi. Ko se je nek drug žerjavji par pripravljal na odhod, je možu rekla: »Dragi, odletela bom z njima. Vidva pridita za mano, ko bo mali zmogel pot.« Ko je gospa žerjav prišla v tople kraje je bila presrečna! Hrane in sončnih žarkov je bilo v izobilju! A kmalu je začela pogrešati svoje družinico, zato se je namenila, da bi ponovno odletela domov k njima. Pot je bila dolga in veter ji ni pomagal. Ko pa je le prišla domov, je našla prazno gnezdo. Sosede je vprašala, če sta se njen sinek in mož že odletela, a so ji žalostni povedali, da jo mož res išče v toplih krajih, sinek pa je zaradi premalo hrane in mraza zbolel in umrl. Žerjavi so žalostno mamo tolažili, star izkušen stric pa ji je rekel: »Tudi ti bi morala z njima počakati pravi veter in skupaj bi premagali težave.«

To je le basen. A tudi mi včasih kar gremo. Pustimo za sabo vse svoje življenje in se odpravimo na pot. Včasih smo zelo avanturistični, morda celo nepremišljeni? Zakaj pravzaprav vsi tako radi potujemo? Ni vse v udobju počitnic – mnogi potujejo zelo skromno in veliko skrbi jih tare med potovanjem. Ni vse v spoznavanju novega – novo nam je včasih čisto blizu, pa ga ne želimo spoznati in veliko se jih tudi odpravi v iste, poznane kraje. Verjetno, zelo verjetno je v naših potovanjih vedno nekaj zgodbe lepe Vide. Doma je … Turobno? Enolično? Nepopolno? Pojdimo, potujmo, odkrivajmo in rastimo! A ne pozabimo na ljudi in stvari, za katere smo odgovorni. Ne pozabimo, da je dobro priti nazaj. Da ni vse poznano stara šara in da smo »za vedno odgovorni za tisto, kar udomačimo.«