Misijonar Pedro Opeka je ob predpremieri
dokumentarnega filma »Pedro Opeka – dobri prijatelj« na povabilo novinarja
Jožeta Možine prišel na kratek obisk v Slovenijo. Z ljudmi se je srečal tudi v
galeriji Družina, kjer je spregovoril o svojem življenju. Tam smo bili tudi
mladi.netovci.
Že ob prihodu smo bili presenečeni, saj je bil
prostor poln. Presenečenje je še naraslo ob ugotovitvi, da pravzaprav stojimo v
povsem napolnjenem prostoru pred galerijo (ki je bila seveda prav tako polna).
Presenečeni pa nismo bili le mi, pač pa tudi Pedro Opeka. Bolj kot število
obrazov v publiki ga je presenetila tudi njihova vsebina: »Vidim, da so vaši
obrazi polni pričakovanja.« Spraševal se je, ali bo sploh našel prave besede
zanje. Kmalu je bilo vsem jasno, da je njegov dvom povsem odveč. S svojo
karizmo, občutkom za vsakega človeka in kančkom humorja je navdušil mlade in
»mlade od 60, 70 let naprej«.
Spodaj lahko prisluhnete nekaterim izsekom iz pogovora.
1. Ko vidimo nekega
reveža, rečemo, za to bo poskrbelo zdravstveno zavarovanje, ko vidimo nek
problem na cesti rečemo, za to bo poskrbela država. Zmeraj nekdo. Tu pa ti
govoriš o neki samoiniciativnosti kristjanov – ki sam reagira, ki sam gre naproti
bližnjemu. In meni se zdi to sporočilo še kako potrebno, v trenutku ko kot
družba in kot kultura doživljamo neko senco krize, ki jo vsi občutimo, predvsem
pa mladi. Občutimo jo na gospodarskem, finančnem področju. In dejansko v teh
okoliščinah – v končnosti naravnih virov, izumiranju Evrope, ki se stara –
živimo v nekem svetu, ki prepušča iniciativo drugim predelom sveta. Evropa kot
civilizacija (tudi za Slovenijo lahko tako govorimo) občutimo, da nekaj
izgubljamo – nekaj materialnega odhaja, postajamo skromnejši … Ali ni to
resnično priložnost? Kriza je priložnost, da pridobimo nazaj to dušo, ki jo je
Evropo pripeljala do tukaj – te duhovne in kukturne korenine, ki pa so trdo
zasidrane v krščanstvu. Zanima me tvoj komentar na temo. Kaj misliš, je kriza
dejansko priložnost za Slovenijo?
2. Govoriš s takim
prepričanjem, s takim svetim ognjem, da si dovolim osebno vprašanje. Je bila
vera in upanje v prepričanja v marsikaterih preizkušnjah, o katerih ne bomo
nikoli slišali, niti videli v kakšnem filmu, te svetle strani tvojega
delovanja? Je bila vera na preizkušnji? Si kdaj, ne bom rekel, da obupal, ampak
bil v neki taki situaciji, ki te je
postavila na rob?
3. Malo delikatno vprašanje za slovenski prostor. Pred nekaj
dnevi (pogovor se je odvijal v torek, 20. 12. 2011) je mandatar Velike Britanije David Cameron rekel, da ne razume tistih, ki
pravijo, da naj se Cerkev (v tem primeru anglikanska, vendar se da razumeti
tudi širše) ne bi vmešavala v družbeno politične zadeve, v tem smislu, da ne bi
mogla imeti besede pri stvareh, ki so vezane na organizacijo naše družbe, na
to, kako je postavljena. Ti v svojem delu dokazuješ, da si izpostavljen temu odnosu s politiko. Kakšne
so tvoje misli ob tej zadevi?
4. Vprašanje je postavil gospod z občinstva. Povedal je, da se
je njegova družina 1957 preselila v Argentino, blizu hiše Pedrotove družine.
Spominja se, kako je oče prišel k njim na obisk izreči dobrodošlico in kako je
mati prižgala svečo na mizi, ob kateri je potem Pedrov oče pripovedoval, kaj se
mu je zgodilo. Vprašal je, koliko so se o tem v družini pogovarjali in kako sta
oče in mati nanj vplivala.
5. Kaj vam več pomeni: ime Pedro ali ime Peter? (vprašanje je
vprašala gospa z občinstva)
