Dragi duhovnik,

najprej bi želela izraziti veselje nad možnostjo, da se lahko v svetovalnici "pogovorim" z vami.

Sem v obdobju, ko se pogosto "iščem", ko se sprašujem, kaj je moje poslanstvo v življenju, kaj lahko iz svoje mladosti dobrega naredim. Pogosto se v tem iskanju "vidim" kot poklicano v redovniško življenje – ta pot me izredno privlači in veseli!! Tesno pa mi postane pri srcu, ki pomislim na to, da bi doma ponoreli (ne pretiravam), če bi njihova hčerka odšla v "klošter". Vem, da nisem edina s takim problemom - jih poznam precej in mogoče ste morali tudi vi skozi to -, bi pa prosila za kakšno smernico ...

Že vnaprej najlepša hvala,

eho

Sem vesel tvojega poguma pri iskanju življenjskega poslanstva in tvoje odprtosti za možnost redovniškega življenja. Ker pa tvoja morebitna odločitev ne bo naletela na odobravanje tvojih domačih, deloma sem se tudi jaz na svoji poti soočal s tem problemom, ti svetujem, da si najprej poiščeš duhovnega voditelja ali voditeljico, ki ti bo pomagal/pomagala v procesu
razločevanja, da spoznaš ali te Bog kliče na to pot ali ne. Ko imamo v sebi gotovost, da je to pot, na katero smo poklicani, smo se sposobni soočiti tudi z nasprotovanjem okolice. Seveda ne gre brez bolečine in konflikta, vendar če se nismo pripravljeni z njim soočiti, bomo morda vse življenje obžalovali, da nismo imeli moči napraviti tega koraka. "Če ne igraš, si že izgubil", je pravilo, ki mi velikokrat pomaga v življenju. Sooči se s tem notranjim klicem in pri tem ti je lahko v veliko pomoč odličen program Samuel, ki pomaga mladim spoznati njihovo življenjsko poklicanost. Zato te spodbujam, da se prihodnje šolsko leto udeležiš tega programa, v katerem ti bo omogočeno tudi duhovno vodstvo. Več informacij o programu najdeš na http://www.rkc.si/samuel/. Pozdrav in obilo božjega blagoslova na tvoji
poti.

p. Tomaž Mikuš DJ