Spoštovani,

ne vem kako naj začnem, saj imam čisto preveč vprašanj. Na kratko: smo petčlanska družina in imamo kar prepogoste konflikte z najstarejšo 22-letnico. Vsi smo enotni, da veliko stvari počne sebi v škodo - neposredno tudi nam, kar seveda ruši odnose. Radi bi ji pomagali, pa jo vprašamo kako, pa ne ve, noče pa tudi prevzemati odgovornosti in pretiranega dela. Velikokrat se nam zdi, da nas izkorišča v vseh smereh. Predlagamo ji, naj gre živet po svoje, da jo ne bomo nadlegovali. Skratka ob vsem naporu in današnjem ritmu služb in usklajevanja obveznosti doma, se mi zdi, da noče razumeti in sodelovati ter kaj prispevati k boljšemu vzdušju. Preveč rada ima računalnik in nas s tem velikokrat ignorira tako, da ne opravi niti stvari, ki se jih dogovorimo. Poleg tega bi imela samostojnost pri zabavi, pri odgovornostih in obveznostih pa pozabi na marsikaj ... Tudi sama moram priznati, da velikokrat po nepotrebnem zavpijem, saj me njen način nesodelovanja zelo prizadene ... Za dodatna mnenja sem na voljo, saj bi vsi v družini radi izboljšali odnos in energijo porabili za koristnejše stvari.

Vesela bom vašega odgovora, borovnica

Pozdravljena Borovnica!

Hvala za vaše zaupanje in skrbi, ki vam jih povzroča najstarejša hči. Učenje sodelovanja in prevzemanja odgovornosti sega že v vzgojo predšolskega otroka, ko z veseljem sodeluje, če mu znajo starši delo predstaviti kot igro. Učenje prevzemanja odgovornosti in sodelovanja odraslega otroka pa je seveda drugačno. Hči kar kliče po tem, da se sama preizkusi v samostojnem življenju, kjer je opravljanja dolžnosti ne bo naučila vaša prošnja ali zahteva, temveč bo slej ali prej spoznala, da je red nujno potreben, če želimo v življenju normalno funkcionirati in biti zadovoljni sami s seboj. To, kar vi vidite navzven, je samo posledica njenega notranjega konflikta v njej. Je v letih ene največjih življenjskih prelomnic, ko spozna, da je čas, da odleti iz družinskega gnezda, si najde zase najprimernejšo službo, ki jo bo veselila in ji bo omogočala dostojno življenje. Čas, da spozna človeka, ki ga bo ljubila in ob katerem se bo počutila ljubljeno in bo z njim preživela svoje življenje. Vstopa v čas odraslosti. In očitno na to še ni pripravljena. Mnoge mlade je časa samostojnosti strah. Vedo, da gre sedaj zares in spoznajo, kako ključno je bilo, da so se skušali že v svoji matični družini naučiti kar največ veščin za samostojno življenje, ki jim potem pomagajo premagovati vsakdanje izzive. Skušajte se pogovoriti z njo, kako se vidi v svoji prihodnosti, kako želi živeti čez 10 let. Naj premisli in ko ji postane jasno, naj razmisli, kaj mora narediti, se naučiti vsak dan, da bo ta svoj cilj tudi uresničila. Če to še ne bo obrodilo sadov, ji resno namignite o selitvi v samostojno gospodinjstvo, morda za začetek raje še z nekom, ki pridno študira in opravlja svoje obveznosti, ki ji bo zgled ...

Virtualen svet računalniških iger jo vsaj za nekaj časa prestavi v navidezen čudovit svet brez obveznosti. Vendar to z realnim življenjem seveda nima veliko skupnega. Verjetno bi pomagalo tudi, da bi šla na počitnice, kakšne tabore itd. z mladimi, ki so vešči teh spretnosti in bi ji predstavljali nevsiljiv zgled. Ali pa, če študira, selitev v študentski dom, kjer jo bodo študijske obveznosti, način dela na fakulteti, ki zahteva večkrat tudi skupinsko delo ter sobivanje z nekom v študentski sobi prisilile, da se spremeni.

Medsebojni odnos v družini se bo verjetno spontano izboljšal, ko bo sama spoznala, kaj vse ste ji starši in družina nudili, in za kaj vse je takrat, ko živi sama, odgovorna samo ona. Mnogi otroci vsakodnevnih obveznosti staršev ne cenijo, dokler sami ne postanejo starši in jih izkusijo na svoji koži. Morda bo šele ta zadnja izkušnja zanjo odločilna, da se spremeni v zrelo dekle.

Upam, da sem vam dala nekaj misli v razmislek in predlogov za vašo hči. Če še ne bodo uspešni, se ponovno oglasite in bomo razmišljali naprej. Vse dobro, Andreja Jereb