Ančka P. | nedelja, 11 december 2011

Si že kdaj na mestnem avtobusu srečal zaljubljenega fanta in punco z motnjami v duševnem razvoju? Kaj se je v tebi prebudilo ob tem srečanju? Si se počutil malo nelagodno? Te je to srečanje razveselilo ali zmedlo?

Image
foto: Vera in luč
Si v trgovini že kdaj čakal v vrsti za odraslo osebo, ki je prodajalki za čokolado, ki je stala evro dala samo 50 centov, čeprav je imel v denarnici 20 evrov? Teh 50 centov je iskala neskončno dolgo. Potem je trajalo ravno toliko časa, da je s tresočo roko iz denarnice vzela še preostali denar. Ko ji je prodajalka vrnila denar, ga je počasi preštela in si pri seštevanju pomagala s prsti. Si bil jezen na to osebo? Si pomislil, da ji bi mogoče lahko pomagal? Si se čudil temu, kako »neumni in počasni« so nekateri?

»Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Mt 25,40 – svetopisemske besede, ki so vsem dobro poznane. Vsaj teoretično, kaj pa praktično? Ali kristjani manjkrat kot drugi parkiramo na parkirnih mestih za invalide? Ne vem. Ali kristjani večkrat damo denar, oblačila … tistim, ki to potrebujejo? Ne vem, mogoče.

Image
foto: Vera in luč
Imam občutek, da nam še nekako gre, ko gre za dejanja v kontekstu »narediti nekaj za« ali pa »opazovati«. Marsikdo z veseljem kupi lepe voščilnice, ki jih izdelajo v bližnjem varstveno delovnem centru. Večine nič ne moti, če pri maši sodelujejo člani skupine Vera in luč (če le ne sedijo v njihovi klopi). Veseli so popestritve in njihove pristnosti. Zdi se mi, da ljudi postane strah, ko majo priložnost »biti z«. Koliko ljudi, ki so prišli k nedeljski maši, pa bi v svojem avtu želela peljati domov nekoga z Downovim sindromom? Kaj bi si mislili, če bi bil ministrant nekdo, za katerega vsi vejo, da pri 18 letih ne zna brati in pisati?

Nič nimamo proti, če je v župniji organizirano srečanje bolnikov in ostarelih. Lepo se nam zdi, da je v Cerkvi kar nekaj skupin, ki nudijo priložnost za druženje oseb s posebnimi potrebami. Včasih ne razumem, zakaj zmoremo to, še vedno pa marsikdo reče, da ni prav, da je šlo k birmi dekle, ki ne govori. Zdi se mi, da bi radi ljudi, ki so »drugačni« razvrstili v nekaj skupin, jih občasno obiskali in jim podarili nekaj denarja, potem pa se pohvalili, kako dobri smo, ker jim pomagamo.

Image
foto: Kristina Krašna
Ne razumem, zakaj nekateri duhovniki od otroka, ki ima disleksijo in ima izrazite težave z branjem (skoraj) zahtevajo, da tudi on prebere prošnjo (čeprav ga ta otrok prosi, da mu tega ne bi bilo treba). Ni mi jasno tudi, zakaj nekateri duhovniki trmasto vztrajajo, da pri maši lahko sodelujejo le »popolni« bralci. Nelogično se mi zdi, da nekateri katehisti otroku, ki mu v šoli omogočijo več časa za pisanje testov, tega ne dovolijo tudi pri verouku in se pri tem še izgovarjajo na pravičnost. Razjezi me, ko slišim, da so se animatorji na nekem oratoriju odločili, da ne bodo sprejemali otrok s posebnimi potrebami.

Jean Vanier je zapisal: » Skupnost ni lestvica, ki jo narekuje tekmovalnost, kjer so močni zgoraj, slabotni in nekoristni pa spodaj. V skupnosti je mesto tako za slabotnega kot za močnega. Vsak ima svoj dar.« Bi si upal pristno nasmehniti zaljubljenemu paru z motnjami v duševnem razvoju?

 

Zadnja sprememba: nedelja, 11 december 2011
(15 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2728-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti