Maja B., Klemen Č., Meta Ž., Milka P. | četrtek, 08 december 2011

Image
Foto: Tone Česen
V ponedeljek, 5. decembra je v Zavodu sv. Stanislava o svoji kalvariji in spreobrnjenju spregovoril pastor William Neal Moore, ki je leta 1974 zagrešil  umor in bil obsojen na smrtno kazen. Po šestnajstih letih v zaporu je leta 1990 dočakal pomilostitev.

Mladi Moore, takrat obubožan vojak in oče dveletnega dečka, se je v hudi finančni stiski skupaj s prijateljem odločil za rop, ki pa se je končal vse prej kot pričakovano. Moški se jima je namreč zoperstavil s puško in oboroženi Moore je v trenutku zmede in strahu sprožil ter tako zapečatil svojo usodo. Takoj po aretaciji je zgrožen nad svojim dejanjem priznal krivdo, ki mu ni dala miru. Družino žrtve je zato v pismu prosil odpuščanja – ti so mu ga tudi podelili in ga nato skozi vseh šestnajst let prestajanja kazni spodbujali prek pisem.

Usmrtitev z električnim stolom mu je grozila kar trinajstkrat. Zgodilo se je, da so na enega od datumov postopek nepričakovano ustavili le sedem ur pred izvršitvijo. V posebni sobi s pogledom na električni stol, kjer je čakal svoje zadnje ure, sta ga nadzorovala dva paznika in si zapisovala vsako njegovo besedo ter gib. Ker je zavrnil, da bi prižgala televizijo, sta mu iz maščevanja začela prebirati poslednje trenutke desetih kaznjencev, ki so bili usmrčeni pred njim. Še zadnji udarec je bilo pismo bivše žene, ki mu je priznala, da ni biološki oče njenemu sinu. Prevzel ga je obup, nato jeza, vendar ji je nazadnje v pismu odpustil. Po tem dogodku je tudi začutil, da Bog ne želi, da bi umrl.

Dneve v zaporu je poskušal kar najbolje izkoristiti. Vsak dan je tišino med tretjo in šesto uro zjutraj izkoristil za molitev, ob devetih so k njemu prihajali zaporniki na biblične ure, nato je sam obiskal druge zapornike ter jih učil pisati, brati in jim pomagal iskati rešitev za njihov primer. Preostali čas je namenil študiju in uspešno diplomiral iz teologije.

Leta 1990, ko je bil določen trinajsti datum usmrtitve, se je družina žrtve obrnila na sodne organe s prošnjo za pomilostitev: »V tem procesu smo izgubili že enega družinskega člana. William je naš brat, nočemo izgubiti še njega.« Za Williama se je zavzela tudi mati Terezija, ki je odgovornemu za pogojni izpust naročila, naj stori to, kar bi Jezus storil. William je bil presrečen ob novici, da bo lahko živel, kljub temu da bo moral po zakonu odslužiti še petindvajset let kazni. Vendar se je zgodil čudež in že po trinajstih mesecih je bil na prostosti.

Sedaj s svojo zgodbo pričuje o moči odpuščanja. Pravi, da je bolečina ob podoživljanju preteklosti majhna in nepomembna v primerjavi z njegovim poslanstvom.

 

Image
Foto: Tone Česen
Ekipa mladi.net-a mu je zastavila še nekaj vprašanj. Najprej je avdio prispevek, ker pa je v angleščini, se pod avdio posnetkom nahaja slovenski prevod.

Ko greš skozi kazenski proces, se misli na to ne moreš izogniti - veš, da to prihaja. Veš, da prihaja, zato se poskušaš pripraviti nanjo, kot najbolje veš in znaš. In da si lahko umirjen, se moraš najprej pomiriti s samim seboj. Seveda te je strah, ker nočeš umreti. Strah te je načina, na katerega te želi država ubiti. Sedaj za usmrtitev uporabljajo injekcijo, ampak ko so sem bil jaz tam, so še uporabljali električne stole. Zato te obletavajo misli, ali bo bolelo, ko bodo skozi mene pognali električni tok, bom umrl takoj, ko me bo elektrika prvič stresla, ali bodo potrebni dva ali trije poskusi, da me bodo ubili. Vse to ti roji po glavi. 

 Zame je bila to resnična podpora, blagoslov, da je bilo toliko ljudi v skrbeh zame in da so molili in se postili zame. Vedeti, da sem bil kriv, in da so kljub temu molili, mi je bilo v tolažbo in pogum.

Velika večina ljudi, obsojenih na smrtno kazen, pravzaprav lahko rečem kar vsi, prihajajo iz revnega dela družbe. Potrebujejo denar, ne morejo dobiti pomoči ali pa so zasvojeni z mamili in so na robu družbe. To je življenje, ki ga živijo, življenje nasilja in kriminala, in mislim, da je to glavni razlog, zaradi katerega storijo zločin. Mislim, da večina ljudi, ki čaka na izvršitev smrtne kazni, ni tam zato ker so imeli namen nekoga ubiti. Velikokrat se zgodi, da tisti, ki nameravajo koga oropati in vzamejo orožje, mislijo, da bodo ljudje, ki jih želijo oropati, prestrašeni in bodo naredili vse, kar jim bodo rekli, samo zato ker imajo orožje. Večina zločincev ne premisli dobro, kako bodo izpeljali rop ali zločin, in ko gredo, da bi izvršili kaznivo dejanje, potegnejo na plan orožje ter povejo osebi, kaj mora narediti, ampak ta tega ne stori. Čeprav imajo orožje so tedaj prestrašeni in ne vedo, kaj narediti. Tako imamo sedaj primer, ko bi lahko prišlo umora, pa to ne bi bilo namerno, to ni bil primarni cilj ropa. So ljudje, ki delajo že vse življenje, imajo trgovino, ki je sad trdega dela, in ko nekdo pride in reče »To je rop, daj mi denar!«, se uprejo, ropar pa ne ve, kaj bi naredil. Tako pride do situacije, ko jo nekdo skupi. Ljudje velikokrat jemljejo mamila ali popivajo in pravijo »Obvladam situacijo!«, ampak so daleč od tega, da bi jo obvladali. Ne veš, kaj počneš, misliš pa, da veš in to se zgodi ljudem, ko ropajo, ko uživajo mamila. Ne obvladujejo sebe in prej ali slej se nekaj zgodi.

Ena od težav je, da je vse bogastvo v državi nakopičeno pri višjem sloju, navadni ljudje trpijo in pod njimi so še revnejši, ki trpijo še bolj. Zaradi tega gredo ljudje v skrajnosti. Najti moramo način – ne tak, da vzamemo ves denar bogatim, tega nam ni treba, potrebujemo samo denar, ki bi ga lahko razdelili in s tem pomagali. Ko sem bil v zaporu, sem napisal pismo časopisu iz Atlante (v zvezni državi Georgii), ker je bilo leta 1977 v mestu 5000 brezdomcev, ob enem pa kar 6000 cerkva. V pismu, ki sem ga napisal uredniku, sem ga vprašal, zakaj imamo težavo z brezdomci. Če imamo 6000 cerkva, kako to, da ne more posamezna cerkev ponuditi strehe eni osebi in tako rešiti problem? Ampak nihče noče tega narediti. Graditi želijo lepe in velike cerkve in jih uporabljati samo ob nedeljah ali mogoče ob sredah ter četrtkih. Kaj pa vse ostale dni? Ali naj ne bi bila to Božja hiša, ali ni na nas, da poskušamo pomagati ljudem? In jim ne pomagamo, ne pomagamo ljudem, ki bi jim lahko. Mislim, da če bi navadni ljudje stopili skupaj vsak v svoji državi, bi lahko ustavili tiste, ki imajo nadzor nad denarjem, nad oblastjo, in dali oblast ter delitev bogastva ljudem, kakor bi tudi moralo biti. Imamo programe, ki so namenjeni pomoči samo določenim ljudem. Amerika bi morala imeti nekakšen program za oskrbo, ki bi bil zastonj. Denar imajo, da bi to izvedli, ampak zaradi posebnih interesnih skupin, tega nočejo storiti. Skoraj vsaka država bi lahko to naredila, ampak ker bi bila za to potrebna določena vsota denarja, tega ne bodo naredili. Na nas je, da se začne o tem govoriti, da se začne delati nekaj na tem. Kadarkoli gredo stvari po slabem, smo prvi, ki se pritožimo in zadnji, ki kaj naredimo. 

Image
Foto: Tone Česen
Bog je rešitev in ne toliko Bog ali vera, ampak odnos z Bogom. Ko smo bili ustvarjeni, nam je bila dana duša in edina stvar, ki se lahko dotakne duše in nas izpopolni, je Božji Duh. Lahko jemljemo mamila, popivamo, lahko se zakopljemo v delo, se predajamo spolnosti, nič od tega nam ne bo pomagalo pri samouresničenju. Lahko te zadovolji za kratek čas, vendar je praznina še vedno tu, ko to prenehaš početi. Ko pa razvijemo odnos z Bogom, smo srečnejši. Tako je, kot če vidiš dekle, ki ti je všeč in želiš govoriti z njo, ker vidiš na njej nekaj, kar ti preprosto da vedeti: »Ta bo prava zame.« Kaj torej narediš? Začneš govoriti z njo ali vsaj poskusiš govoriti z njo, poskusiš pridobiti čas, ker želiš zgraditi odnos tako, da najprej spoznata eden drugega in gresta prek prijateljstva, da potem ona postane tvoje dekle, s katerim si lahko neprestano skupaj. To hoče Bog, ne želi, da bi bili oddaljeni od njega, noče da vedno govorimo. Ko molimo, samo govorimo in govorimo in govorimo, sprašujemo Boga za to in za ono, nikoli pa ne poslušamo. Kakšen odnos je to, ko samo ena oseba govori? Nikakršen. Zato si Bog želi vzpostaviti z nami tak odnos, ki nas spremeni na bolje, ko ga enkrat dosežemo, ko razumemo, kaj želi od nas, potem lahko pomagamo drugim.

Najprej bi morali ugotoviti, zakaj si ubila nekoga, kaj se ti je takega zgodilo v življenju, da te je pripravilo do tega, da hočeš to storiti, in ti nato poskusiti pomagati. Ti imaš namreč problem, ki te je pripravil do tega, da želiš nekomu vzeti življenje. Ni namreč naravno za človeška bitja, da bi ubijali druge. To je torej glavna težava. Zato moramo najprej ugotoviti, kje je težava, da ti lahko pomagamo. Usmrtitev je ne bo rešila, eliminirala bo tebe, vendar ne bo rešila ničesar. Če ti torej pomagamo ugotoviti, kaj se dogaja v tvoji glavi ali s teboj, ti lahko pomagamo, da postaneš boljša oseba.

To torej pomeni, da bi me odstranili iz družbe in se veliko pogovarjali z menoj?

Ja, zagotovo. Verjamem v zapor, zato ker verjamem, da morajo biti nekateri ljudje v zaporu, ker ne zmorejo delovati v družbi. Zato jih je potrebno umakniti iz družbe, da lahko z njimi delaš individualno. 

 

 

 

 

 

 

 

Zadnja sprememba: četrtek, 08 december 2011
(21 glasov)

Komentarji 

 
#3 Milka 2011-12-08 22:14 Zelo vas podpiram pri lovljenju zvoka. Članek te preprosto vrže v razmišljanje… mladi.net, še naprej pomagajte ustvarjati naš svet. Citat
 
 
#2 Ana 2011-12-08 20:32 - + urednik … Ja, res kvaliteten in zanimiv članek. Citat
 
 
#1 primož 2011-12-08 15:12 Bravo urednice! mladi.net ima iz tedna v teden bolj vrhunske članke! Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2674-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti