In povedal jim je še priliko: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala. Tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove, sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uničeni; pač pa se mora novo vino vlivati v nove mehove. Nihče, ki je pil staro vino, noče novega, ampak pravi: »Staro je dobro.«

Pisala bom o starem in slabem - kar naj bi bilo eno in isto. Staro je slabo, ker smo mi novi. Staro spada v stare čase, novi časi pa zahtevajo drugačno in novo. Zame to ni resnica. Morda zato, ker se sama pri dvaindvajsetih ne počutim več mlada, saj ne razumem novega vedenja novih mladih. Morda zato, ker je moj ˝telefonček˝, kljub častitljivim štirim letom, še vedno čil in zdrav, čeprav ga vsi grdo gledajo, ker je star. Morda pa zato, ker mi je stara mama nekoč prebrala pravljico o kralju, ki je zaukazal pomoriti stare ljudi, a kaj kmalu spoznal, da je edini preživeli starček (ljubeznivi sin ga je skrival v sodu) zelo moder mož.

Imam štiri zgodbe, ki vam bodo morda zanimive. Danes začnimo torej s prvim dokazom, da vsega starega ni treba takoj zamenjati za novo. Novo ni nujno boljše!

Zgodba o presnemljivem CD-ju

Informatika v srednji šoli je bila sila zanimiv predmet. Učili smo se o novem! O programih, ki jih še nisem videla in o gumbih na računalniku, ki jih niti ponesreči še nisem pritisnila. Kljub temu me je profesor naučil eno pomembnejših lekcij o odločanju, kaj novega bom sprejela v svoje življenje. Naloga, ki nam jo je takrat postavil profesor in jo, prosim, poskusite rešiti tudi vi, se glasi takole:

»Srednješolec iz zelo revne družine ima doma en CD, več si jih ne more privoščiti. Ta CD je presnemljiv. Torej lahko nanj poljubno kolikokrat posname nove podatke. Želi, da bi na tem CD-ju bila njegova najljubša zgoščenka z glasbo. Ima tudi prijatelja, ki dela v knjižnici, ki ima zbirko čisto vseh zgoščenk na svetu, a jih ne posoja na dom. Prijatelj je srednješolcu obljubil, da mu bo vsako zgoščenko dal samo enkrat! Za en dan jo je prinesel domov in jo nato zopet vrnil v knjižnico. Kako bo naš srednješolec uresničil svoje sanje?«

Razmislite. Nobene še ni prej poslušal, vsako lahko dobi le enkrat. Imate rešitev?

Prvo zgoščenko posname na svoj presnemljivi CD in jo vrne prijatelju. Ko mu ta prinese novo, jo posluša, primerja s prejšnjo in se odloči: »Mi je bolj všeč? Je slabša?« Če je boljša, jo posname čez prvo, če je slabša, jo vrne prijatelju, ne da bi jo presnel. In tako naprej z vsako … Na CD-ju je konec koncev res njegova najljubša glasba.

Razumete? Vse staro ni slabo. Lahko pa se zgodi, da je novo res boljše! Dobro premislimo in če je temu res tako, se poslovimo od starega, obojega ne moremo imeti! Naša ljubezen in pozornost sta omejeni. Če nas je premamila le novost, in smo zaradi nje zavrgli staro, nam bo kmalu žal, saj vsako zgoščeno lahko dobimo le enkrat - prav tako iz smeti ne moremo pobrati zavrženega. Poslovili smo se za vedno! Nobena zamenjana punca ne bo hotela biti nova menjava istemu fantu. Noben star prijatelj ne bo rad slišal, da imaš, ker si se skregal z njegovim novim nadomestkom, ponovno čas zanj.

Rekli boste: »Ni vse tako črno-belo!« Včasih res ne. Nekateri si lahko privoščijo dva CD-ja ali celo DVD. A mnogo, res mnogokrat se je treba odločiti: »Hočem novo, ali je staro boljše zame?«