Zdravo!

Moj sošolec, sedaj že moj najboljši prijatelj, mi je vedno bolj začel omenjati, da ima težave s starši. Namreč, da vsak dan, že ko pride iz šole, začne prepir. Rekel mi je tudi, da mora imeti vrata od svoje sobe vedno odprta, da ga lahko mama opazuje, kaj on počne.

Nekega dne sem ga opazil, da ima pod vezalko, ki jo ima za okras zvito na roki, vreznine. Takrat sem se zavedal, da to le ni tako nedolžno. Nisem pa vedel ali se on sam dela ubogega, ali so res njegovi starši tako "zateženi" ali oboje. Kasneje mi je tudi sam priznal, da se reže, čeprav sem to že vedel. Rekel mi je, da se reže že eno leto, kar pomeni, da to ni afnanje, če je to bila eno leto samo njegova skrivnost. Danes pa je vse skupaj šlo predaleč. Že prej mi je omenil, da ima težave s punco in da je zato zelo slabe volje. Med uro mu je bilo vsega dovolj, iz denarnice je potegnil žiletko in se porezal po roki.

Tudi meni je že dovolj tega, saj slabo voljo prenaša že na mene in zelo rad bi mu pomagal, saj je moj najboljši prijatelj. Ne vem pa kako, da ga ne bom prizadel ali celo, da se bova zaradi tega skregala.

Prosim za odgovor.

Lp, Nekdo!

Pozdravljen Nekdo!

Očitno si zaupen prijatelj fantu, ki doživlja hudo notranjo stisko. Samopoškodovanje je ravno znamenje, kako si mladi, ki svojega trpljenja in stiske ne znajo izraziti na bolj konstruktiven način, sami zadajo fizično bolečino, ki jim za nekaj trenutkov odpre ventil v loncu na paro, v katerem hudo vre. Kot se nam zdi čudno, ob rezanju doživijo občutke zadoščenja, zadovoljstva in se nekako sprostijo. A ker gre za samopoškodovanje, seveda potrebujejo usposobljenega terapevta, ki jih bo razumel in pokazal pot bolj konstruktivnega reševanja problemov. Sam mu lahko torej najbolj pomagaš s tem, da mu poveš, da ga imaš rad in bi mu rad pomagal, vendar to presega tvoje znanje, zato ga motiviraš za obisk terapevta in mu tekom terapije nudiš spodbudo, da bo na tej poti vztrajal, dokler se tega samouničevalnega vedenja ne reši.

Vse dobro, Andreja Jereb