Tomaž je pred boleznijo posvečal osem ur dnevno treningu plavanja. Ni kadil, pil, živel je zdravo, doletelo pa je njega. Danes pravi: »To se lahko zgodi komurkoli.«

Diagnoza je bila postavljena na njegov osemnajsti rojstni dan in prva misel ob tem je bila: »Verjetno bom moral dati na stran vse, kar sem rad počel.«

Okolico je Tomaževa bolezen prizadela, najbolj njegovo družino: »Težko je opisati, kaj so oni preživljali, ker pred menoj niso kazali ničesar. Vse, kar sem izvedel, je bilo kasneje, pa še to so verjetno samo delci celote.«

Bralcem je povedal tudi, da se je z ozdravitvijo šele vse začelo. »Odvisnost od drugega, sploh v začetku …Nezmožnost delovanja tistega, kar sem imel rad. Mislim, da ni zdravo preveč pogledovati v preteklost, sploh v takšnih zadevah, kot »kaj bi, če ne bi«…Ena borba je pot do ozdravitve, druga borba je, kar se nadaljuje v življenju.« V sami bolezni vidi Tomaž tudi nekaj pozitivnega: »Predvsem v samopodobi, psihi in nasplošno celotnemo mišljenju.«

Moto, ki ga je vodil in mu pomaga pri soočanju z boleznijo, se glasi »NIKOLI MI NE BO ŠLO SLABO.« Na vprašanje, ali je tudi v bolnišnici toliko optimizma, je Tomaž odgovoril: »Ne dosti! Starši teh otrok, ki so praktično vsi še zelo mladi, so v velikih skrbeh …Žal so bili oddelki prenatrpani, da bi lahko tam spali, ampak na splošno tam vlada turobnost. Vsi otroci se razveselijo obiskov rdečih noskov, ki prihajajo redno, pa tudi kakšni posebni gostje pridejo pozdravit…Ko pa teh ni bilo, sem verjetno bil jaz najglasnejši bolnik, zdravnik in starš. Zmeraj smo se imeli fajn.«

Meni pa je bil zelo všeč Tomažev odgovor, na to, kaj bi svetoval osebi, ki se sooča z rakom: »Naj za trenutek pozabi, da je bolan in gre za en dan uživati ven, s prijatelji, karkoli, kar te veseli…To ti da krila in energijo, ki je potrebna za borbo. Najpomembnejša je pozitivna energija.«

Vse Tomaževe odgovore si lahko preberete tukaj .