| ponedeljek, 14 november 2011

Nedružabna sem, vse bolj zagrenjena, počutim se nesamozavestno, manjvredno, vsega se bojim, skrbi me, kaj drugi mislijo o meni, nevoščljiva sem, stalno nezadovoljna, perfekcionistka …

 

Zdravo!

Pišem, ker že precej časa ne najdem poti oz. izhoda iz svojih težav. Prihodnje šolsko leto bom obiskovala zadnji letnik gimnazije. Vsa prejšnja tri leta sem bila odlična učenka in najboljša v razredu, s profesorji nimam težav, v moji družini je še kar vse ok, starši me podpirajo, a tu se končajo moje pozitivne stvari...

Zdi se mi, da se je vse začelo, ko sem prišla v stik z vrstniki, že v vrtcu. Mogoče so me starši v otroštvu preveč razvajali, saj ko sem prvič šla v vrtec sem se pred vsemi jokala, ko je mama odšla, saj bi rada šla domov (to je bilo že pri 6 letih). Že takrat so se mi nekateri posmehovali, najhujše pa je bilo v 1., 2., 3. razredu osnovne šole, ko so mi nekateri sošolci grozili med odmori in mi jemali stvari, ter se norčevali iz mene, češ to je pa tista mamina razvajenka. Povedala tega nisem nikomur, saj so mi zagrozili, da jih ne smem tožariti. Tudi v teh razredih sem se pogosto, kar začela jokati sredi ure, pogosto pri urah telovadbe, ko včasih sploh nisem hotela z drugimi telovaditi (zdaj se sprašujem kaj mi je takrat bilo?), zato me je učiteljica posadila v sredino in delala z mojimi rokami, jaz pa sem se zopet jokala in se počutila najbolj grozno na svetu. Zdi se mi, da sem v otroštvu zelo svobodno izražala svoja čustva. Po nekaj podobnih izkušnjah sem sklenila, da se nihče ne bo nikoli več norčeval iz mene. Zato sem se odločila, da se bom učila in bom odlična, najboljša, da ne bom kazala svojih čustev ter se nikoli več jokala ali se smejala. Vsemu svetu sem hotela pokazati, da sem jaz tista prva, najboljša. In mi je uspelo. Postala sem zagrenjena piflarka z ledenim srcem. Vendar s tem, ko smo tudi postajali starejši, so me ravno ti isti sošolci, ki so me v nižjih razredih trpinčili, vabili da naj se družim z njimi, predvsem v zadnjih dveh razredih osnovne šole. Jaz se seveda nisem hotela, tudi ne zato, ker sem med tem časom postala izredno nedružabna, zaprta med štiri stene, neprestano pri knjigah. Kajti izredno nadarjena nisem, vse kar sem dosegla, je zaradi tega, ker sem izredno pridna. Tudi zdaj je tako. Moj čas med šolskim letom poteka večinoma takole: ob treh pridem iz šole, se najem, grem v sobo, kjer se učim tja do osme ure zvečer, ali včasih še dlje, odvisno od snovi. Vmes grem kdaj tudi v cerkev, saj igram orgle. Tudi vstajam včasih ob štirih, če je potrebno. Med počitnicami pomagam doma na kmetiji. Imam eno prijateljico, ki pa me med šolo ravno tako ne povabi k njej ali ne pokliče, jaz si je pa velikokrat ne upam poklicati k sebi, saj se mi zdi, da je pri nas zanjo dolgočasno, saj je ona iz mesta, jaz pa s podeželja, na kmetiji. Zato večinoma jaz grem kdaj k njej, ko gremo v kino, pa še to zdaj zelo redko, saj ima zdaj fanta. zdi se mi, da je moja največja napaka ravno to, da ne pokličem ljudi, ker mislim, da jih bom motila oz. bi se počutila odveč. Zato me je izredno strah že poklicati kogarkoli drugega, ali koga prositi za uslugo. Če povem po pravici, sem najraje v sobi ob dobri knjigi, ali ko se učim. A vem,da tako ne bo moglo biti. Ne bom mogla biti večno pri starših, ampak si bom morala ustvariti lastno življenje.

Vendar se znotraj počutim nesamozavestno, manjvredno, včasih sploh ne vem kakšno je moje mesto na tem svetu, oziroma zakaj sem sploh tukaj... Neprestano mislim na to, kaj drugi mislijo o meni, če se kdo smeji, mislim, da iz mene... Najhujše pa je prejšnje šolsko leto bilo pri orglah, kjer mi je učitelj že večkrat rekel, da sem prevelika perfekcionistka. Neprestano se primerjam z drugimi, velikokrat sem prav nevoščljiva, ko nekdo boljše zaigra od mene (vem, da to ni prav). To skušam premagati, a mislim, da na nepravi način. Tudi tu bi bila rada najboljša, zato sem začela več vaditi, a mislim da je ta želja po popolnosti in da si na vrhu pri meni postala že obsedenost. Tako sem neprestano nezadovoljna, in se jezim nase, ko zaradi pomanjkanja časa premalo vadim. Najbolj mučni pa so mi javni koncerti, ko se moramo prikloniti ljudem, kajti zdi se mi, da jaz tega nisem vredna, saj sem samo navadna organistka. Pri zadnjem koncertu, ko mi je učitelj želel čestitati, mu sploh nisem dala roke (bila sem tako razočarana, samo zaradi ene same malenkosti, in seveda, ker je nekdo spet bil boljši od mene). Vem, da to ni prav (bi se mu morala opravičiti?). Zdaj imamo nek seminar, na katerega se sploh ne upam prijaviti (za nas je obvezen in pride nek profesor z ljubljanske akademije), ker se ne počutim dovolj vredno, da bi jaz to šla, oziroma dovolj dobro. Najrajši bi se izgovorila, da sem bolna. ... Vendar je pa igranje orgel pri maši zame najlepše doživetje...

Mogoče pa imam vseh stvari preveč, ker me tudi domov pred testi sošolci kličejo, jaz jim pomagam, ker ne znam reči ne.

O poklicu pa: že od malih nog sem si želela postati zdravnica, ker bi rada pomagala drugim. Vendar sem v tej krizi podvomila tudi v to. Ne vem, če bom zmogla ta študij, in s takim odnosom do sveta ne bi bilo fer ne do mene in ne do drugih. Saj po naravi sem še vedno izredno tiha, če sem v družbi pa ne vem kaj naj povem, zato raje sploh ne hodim ven. V največji krizi sem razmišljala tudi o redovništvu.

Zato vas sprašujem, ker bi rada postala bolj odprta, in bi bolj zaupala ljudem, rada bi večkrat hodila ven, poklicala prijatelje, imela fanta, bila zadovoljna sama s sabo, se cenila in spoštovala ter zaupala vase. Ne vem tudi, kaj naj naredim z orglami, ali naj to pustim, saj so javni nastopi zame pravo mučenje, ali naj vztrajam... V bistvu se v nekem trenutku bojim vsega, verjetno zato, ker sem v tem času izgubila tudi tisto trdno vero v Boga, čeprav sem pri maši vsako nedeljo... Sprašujem se, kaj pa če nad nami sploh ničesar ni, in je ves moj trud tu na Zemlji zaman? Prosim za vsaj malo pomoči...

Tanya

 

Pozdravljena Tanya!

Hvala ti za tvoje zaupanja polno pismo. Že zgodaj si začela notranje trpeti zaradi doživljanja zasmehovanja, kasneje tudi groženj itd. Odločila si se postati odlična učenka, kar ti je uspelo. Čestitam! To je krasen dokaz uspeha, ki bi moral krepiti tvojo samopodobo. Pa vendar hkrati priznavaš, da so te grenke izkušnje z vrstniki v rani mladosti prikrajšale za sproščene odnose in družabnost z vrstniki, kar sega celo v sedanjost.

Dokazala si si, da zmoreš, kar si želiš in za kar se potrudiš. Poskusi to uporabiti tudi glede družabnosti in svoje zadrege pri nastopanju. Kaj bi si želela glede družabnosti? Natančno definiraj, npr. enkrat tedensko želim iti ven s svojimi vrstniki. Ali pa enkrat na dan bom poklicala kolegico. Zastavi si za cilj nekaj, kar si resnično želiš in veš, da boš zmogla v zglednem času doseči - recimo v enem mesecu. Potem se ravno tako začni truditi, kot si se začela v osnovni šoli trmasto prizadevati, da postaneš najboljša v učnem uspehu. Močna volja gore premika, veš? Samo vztrajaj, poskušaj, ne obupaj pri prvih neuspehih in se nauči nagraditi, kadar ti uspe čeprav neznaten korak naprej. Do cilja prideš le tako, da ga ves čas gledaš in se korak za korakom premikaš v njegovo smer. Precej se boš morala truditi, premagati marsikatero svojo zadrego, strah, vendar sem prepričana, da premoreš dovolj poguma, vztrajnosti in moči, da ga boš dosegla.

Opazke vrstnikov so očitno močno načele tvojo samopodobo, ki se v osnovnošolskih letih pretežno oblikuje tudi preko mnenj, ki jih slišiš iz ust svojih vrstnikov. A ni še nič izgubljenega, razen mučnih 10 let zate, ki si jih že preživela in ne dovoli, da jih preživljaš še naprej. Če ti nekdo nekaj reče, še ne pomeni, da je tisto tudi res. Sedaj ob hčeri spoznavam, kako zelo nesramni znajo biti otroci že v prvih razredih osnovne šole. Seveda ne moremo spreminjati drugega, lahko pa spremenimo svoje doživljanje in svojo reakcijo na vrstnikov odnos do nas. Če vzamemo zares, kar nam drugi rečejo, potem seveda lahko resnično trpimo. In s tem, ko ljudje vidijo, koliko so nas prizadeli, dobijo žal mnogi še večje veselje s svojim neprimernim vedenjem nadaljevati. Torej jim za začetek tega veselja ne smemo dati. Izkušnje, kako pravilno ravnati, so različne. A precej jih razorožimo z nasmehom in obračanjem na hec, kar sami pravijo, lahko tudi s tem, da z nasmehom na obrazu potrdiš, kar sam pravi. To jim kmalu vzame veselje do norčevanja iz drugih.

Dobra novica je seveda ta, da smo mi tisti, ki zmoremo izbrati, kaj bomo dovolili da koliko vpliva na našo samopodobo in s tem tudi samozavest. Mi smo tisti, ki dajemo stvarem, ki jih v življenju doživljamo določeno težo. Če to ne bi bilo možno, potem ne bi bilo toliko zglednih zgodb ljudi, ki so kljub včasih prav grozljivim izkušnjam življenja postali zreli, samozavestni ljudje. Torej si postavi za cilj, da postaneš oseba s pozitivno samopodobo in močno samozavestjo. To seveda tudi ne bo prišlo kar samo od sebe. Za začetek ti bo pomagalo, da se spoznaš, da se začneš zavestno dnevno ukvarjati s stvarmi, v katerih si uspešna in te veselijo. Če te npr. igranje orgel pri maši veseli in imaš hkrati zadostno znanje igranja orgel za skladbe pri maši, hkrati pa te ne veseli nastopati v okviru učenja orgel v glasbeni šoli, se vprašaj, če potrebuješ to dodatno znanje ali se boš osredotočila na igranje orgel pri maši, kar te osrečuje.

Kot ena od pomembnih lastnosti zrele osebnosti, spada seveda tudi zavrnitev, znati sprejemati pohvalo itd. Včasih je kar težko spoznanje, da nismo nepogrešljivi in zato tudi naša zavrnitev drugemu človeku ne bo povzročila večje škode. Bodo pač za pomoč zaprosili koga drugega, drži? In kadar nekaj prav in dobro naredimo, si zaslužimo pohvalo. Začni najprej vaditi sama. Ko boš nekaj dobro naredila, si na glas sama izreci pohvalo. Ali se s čim nagradi. To so drobni, vendar potrebni koraki, ki ti bodo bistveno olajšali tvoj vsakdan.

In ne pozabi, da moraš sama sebi biti najboljša prijateljica, saj sama s seboj živiš vse življenje. Veseli se sebe, svojih darov, svojih novih spoznanj, vsakega uspeha. Živi pozitivno, poslušaj svojo najljubšo glasbo, druži se s pozitivnimi ljudmi, ki te sprejemajo takšno kot si. Zahvali se za kup osebnostnih lastnosti, ki ti omogočajo doseganje uspešnosti, kar mnogim ne uspe. Ne primerjaj se z drugimi, temveč sama s seboj. Poskušaj biti vsak dan za odtenek boljša kot si bila dan poprej - verjemi, da boš imela do konca življenja dovolj dela.

Vse najboljše, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(3 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2108-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti