Čudno se mi je zdelo, ko mi je v zadnjih dneh kdo zaželel lepe praznike in pripomnil: »No, ja, saj ti prazniki so itak žalostni.« Sama jih nikoli nisem doživljala kot nekaj turobnega. Prijetno je skupaj s sorodniki obujati spomine na sorodnike, znance, prijatelje …, ki so že odšli k Njemu. Včasih se mi zdi krivično, da nekdo, ki sem ga imela rada, ne sedi več z nami za mizo. Že v naslednjem trenutku pa me preplavi hvaležnost za to, da sem ga poznala, da sem bila lahko del njegovega življenja.

Image
foto: Metka Komatar
Veliko težje kot lepo doživeti praznike, ko se spominjamo tistih, ki so že pri Njemu, pa mi je ohranjati stik z njimi v vsakdanjiku. Včasih imam občutek, da sem od tistih, ki so v večnosti neskončno daleč. Večnost je zame nekaj popolnoma nepredstavljivega. Nekoč so bili del tega, kar živim, potem pa so kar »odšli«. Verjamem, da so sedaj srečni, vendar pa me to ne pomiri. Pogrešam pogled starega ata. Pogrešam njegove življenjske nauke. Vse bolj redko grem na pokopališče. Ne vem več, kaj naj sploh še počnem tam. Če že grem, je to bolj rutinski obhod. Le kdaj pa kdaj še kaj zmolim zanje. Sploh pa je še toliko bolj pomembnih stvari. Če še za žive prijatelje nimam dovolj časa, zakaj bi vsak dan, teden … namenjala čas tistim, ki so me »zapustili«?« Mogoče me sploh ne slišijo. In če me, zakaj neki bi se sploh ukvarjali z menoj? Mogoče pa zanje sploh nisem bila tako pomembna, kot se mi zdi. Jim zdaj, ko so v večnosti, lahko sploh še kaj »dam«?

Image
foto: Klemen Čeligoj
V teh mojih dvomih me pri maši vedno znova nagovarjajo besede: »Spomni se tudi naših bratov in sester, ki so zaspali v upanju na vstajenje.« V mojih mislih je v trenutku precej imen , še več spominov … Izročam jih Njemu, čutim se povezano z njimi in se veselim besed: »… da bomo v večnem življenju skupaj … in te bomo hvalili in slavili.«

»Ljubiti človeka pomeni gledati nanj tako, kot si ga je zamislil Bog« je zapisal Dostojevski. Naša ljubezen je omejena. Bolečina ob »odhodu« se včasih zdi neskončna. Ne razumemo, nelogično je, zakaj je nekdo »odšel«, zakaj smo »sami« … »Točke lahko povežemo šele, ko pogledamo življenje za nazaj, vnaprej nam to ni dano.« (Steve Jobs). Pa vendar … če zaupamo, se lahko zgodi marsikaj. Mogoče so lahko ravno ti dnevi priložnost za to. Ne ostanimo samo pri tem, da prižgemo svečko manj.

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 31 oktober 2011
(10 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2065-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti