Klemen Č. | ponedeljek, 17 oktober 2011

»Lačen sem. Grem pogledat, kaj je v hladilniku. Hm, ali bi si raje skuhal špagete? Lahko bi šel na pico, a se mi ne ljubi.« S takšno (ali vsaj podobno) dilemo se je verjetno srečal že vsak izmed nas. Zagotovo pa se s podobnimi vprašanji ne ukvarja dobra sedmina svetovne populacije (več jih je, kot je skupaj prebivalcev Evrope, ZDA in Kanade!). Oni niso lačni? O, seveda so. Zelo lačni. Le izbire, kaj bodo jedli, nimajo. Pogosto pravzaprav nimajo ničesar. Ostali bodo lačni vse tja do večera, ko bo občutek lakote za nekaj ur prikrilo spanje. In nato spet – lakota ... in iskanje hrane ... in lakota ... in neizmerna hvaležnost za tisto majhno skodelico riža, ki ga morda prejmejo iz rok katere od dobrodelnih organizacij. In hvaležnost v očeh. Smo mi hvaležni, ko nam natakar v restavraciji prinese najljubšo jed?

Image
foto: Klemen Čeligoj
AIDS, malarija in tuberkuloza. 3 hude bolezni, ki so vzrok za smrt premnogih. Če seštejemo vse, ki vsakodnevno umrejo zaradi teh treh bolezni, dobimo visoko številko. Še več pa jih v enem dnevu umre zaradi lakote! Vsako uro tako zaradi lakote umre več kot tisoč ljudi. Mnogi med njimi so otroci, saj je kar petina lačnih mlajša od pet let.

 

Image
foto: Klemen Čeligoj
In kaj lahko storim jaz? Marsikdo bo rekel: »Nič! Ne morem spremeniti sveta.« Mogoče res, lahko pa vsak spremeni sebe. In ljudi okrog sebe. Mahatma Gandhi je rekel: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.« In kako naj bom jaz ta spremeba? Kaj naj naredim? Možnosti je veliko. Lahko spremenim svoj odnos do hrane tako, da bom hvaležen, da imam kaj jesti. Lahko se vključim v dobrodelno organizacijo in pomagam s prostovoljnim delom. Lahko na svojem blogu ali FB profilu osveščam in spodbujam k boju proti revščini. Lahko tudi kaj prispevam v dobrodelne namene. Morda je kdo pri zadnjem predlogu zavil z očmi in pomislil: »Saj že sam nimam veliko!«. Mogoče res, čeprav je dejstvo, da se pogosto ne zavedamo, kako majhen prispevek je potreben, da nekdo ni lačen.V tretjem svetu WFP (Svetovni program za hrano) priskrbi topel obrok otroku v šoli za borih 20 centov. Lahko se povežem s prijateljem (ali večimi) in skupaj zberemo npr. 40€ letno ter nekomu omogočilmo, da bo v šoli vsak dan sit. Kaj bomo s tem dosegli, nazorno prikazuje resničen primer kenijske deklice Nyipher.

Image
foto: Klemen Čeligoj
Nyipher ima 14 let in živi v barakarskem naseljo glavnega mesta Kenije. V šoli ji nikakor ni šlo, čeprav se je zelo trudila. Vedno je bila med slabšimi v razredu. Pogosto je čutila vrtoglavico in s težavo držala odprte oči. »Tako lačna sem bila, da sem komaj razmišljala«, je povedala Nyipher. Kar naenkrat pa so se njeni učni dosežki drastično zvišali – zdaj spada med najboljše učence. Njena sanje o študiju na univerzi so v trenutku postale realna možnost. Kaj se je zgodilo? V šoli so uvedli brezplačno kosilo.

Kako malo je potrebno, da nekomu spremenimo življenje. Jaz sem se že odločil, kaj bom storil. Pa ti?

 

Zadnja sprememba: torek, 18 oktober 2011
(6 glasov)

Komentarji 

 
#3 CaseyCEAGO 2017-04-15 11:23 wh0cd807850 cialis once a day: http://cialisgeneric2017.com/ Citat
 
 
#2 Klemen Č. 2011-10-19 20:40 Luka, saj nekatere učijo. Nimajo pa vsi možnosti - prebivalci barakarskih naselij nimajo zemlje. Vsekakor pa je izobrazba tista, ki jih bo dolgoročno lahko prinesla drugačno življenje. "Dekle, ki je vsaj nekaj let hodilo v šolo, ne bo dovolilo, da so njeni otroci nepismeni", pravi Mojca Gayen, ustanoviteljica šole za revne otroke v Indiji. Citat
 
 
#1 Luka 2011-10-19 12:40 Te ljudi, bi morali naučiti kmetovati. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3303-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti