Spodnje razmišljanje se mi je po večini utrnilo med in predvsem nekaj dni po enkratnem doživetju koncerta skupine Hillsong, ki so letos septembra gostovali v Zagrebu. Njihov nov album God is able je zares enkraten, tako besedila kot tudi melodija so vsaj meni osebno zelo navdihujoči. Ker se nobenega doživetja ne da v polnosti opisati z besedami, ne bom pisala kakšen je občutek, ko stojiš med več tisoč glavo množico in prepevaš Bogu v čast, ampak preprosto nekaj misli in spoznanj …

»V svetu je polno podob. Ni treba, da si fotograf, da vidiš slike vsepovsod. Ker večinoma živimo v urbanem okolju, rastemo obkroženi z besedami. Komunikacijo. Ta naj bi bila bistvo vsakega odnosa. V mestih je največja masa ljudi, tam se sklepa največ odnosov. V službi. Na ulici in v trgovini. Na faksu ter v šoli. V družini. Med partnerjema, med prijatelji. Ampak ljudje še vedno ostajamo prazni. Še vedno lačni lepih besed in iskrenega pogovora.  Kako je to mogoče? Da ob vsej tej nasičenosti zvokov in slik še vedno vlada nemir …

Je morda res, da ljudje potrebujemo nekaj več? Da v pravem trenutku potrebujemo točno določene besede in točno določene slike? Ali si ljudje morda sami, na podlagi svojih izkušenj in svojega genetskega materiala iščemo prave besede in prave slike? Ali morda nekje v sebi čutimo, da je tu nekje nekaj več? Nekdo, ki nam je na voljo. Ki čaka, da ga prosimo in čaka, da nas ozdravi. Da nas napolni in nasiti. Da nam ponudi prave besede, prave ljudi, nam pomaga do sreče. Nekdo, ki nas najde, ko smo izgubljeni v množici obrazov in sivih zgradb … Ne skrbi, tudi tebe bo našel. Ali pa se bo tvoje iskanje moralo šele začeti in morda prvi najdeš Njega ti!«

Hillsong – God is able:

http://www.youtube.com/watch?v=4CJfdfNWjRw&feature=related

 

* "God is able!"