Veronika | nedelja, 02 oktober 2011

Včasih se počuti kot majhna deklica, ki je bila poslana v krut svet, da prizna svojo nemoč, svojo neveščost reševanja problemov v današnjem svetu, svoj poraz in propad. In včasih se ji zdi, da je na tej poti čisto sama. ImageDa je okrog nje vse polno opazovalcev, ki pa je ne opazijo in se ne menijo za njeno spotikanje čez kamenje, ki se venomer pojavi na njeni poti. Zato zbrano hodi po poti polni ovinkov, brca stran kamenje, ki se postavi na njeno pot, prestopi prevrnjeno deblo, prečka potok in že od daleč pred sabo zagleda prepad. Morda pa ji ga uspe preskočiti. A v njej se pojavijo vprašanja in dvomi. Kaj če zgreši, kaj če ji ne uspe? Padec je zanjo preveč usoden, preveč verjeten ... zato raje zavije na stezico, ki vodi v čisto napačno smer, v začaran krog, na pot, ki jo je že ničkolikokrat prehodila. Ampak tega sprva niti ne opazi, preveč je zatopljena v druge stvari okrog nje. Njej običajno ni dolgčas, ne pozna ga, saj prenekatero uro svojega življenja z dobro voljo in vztrajnostjo posveti rečem, ki so drugim manj pomembne. Njeno največje veselje se skriva v njenem lastnem uspehu, zato se ves čas, vse bolj in bolj trudi za dosego lastnih zastavljenih ciljev, ki pa se vedno bolj oddaljujejo in so še kako izmuzljivi. Potrebuje pomoč! In morda le zato pomaga vsem drugim okrog sebe, da bi kdo le začutil njen klic na pomoč. Sploh kdo sliši njen krik v temi? Zgleda kot bi si ljudje še naprej zatiskali ušesa ob tem neznosnem hrupu, ki ga povzroča. Ampak ni res, da ni nikomur mar. Marsikdo pokaže voljo, interes, pripravljenost pa mu sploh ne pusti blizu, raje ga hladnokrvno odrine od sebe, ker nerada pokaže svojo najšibkejšo plat, ki bi jo ti ljudje zlahka odkrili. Njen ponos in trma se ne dasta. Pa vendar si želi biti opažena v svetu, vsaj za trenutek. Sanja o nasmehu, posvečenem le njej, njej najljubšem zelenem darilu - njej posvečenem času drugih ljudi. In njena največja sreča je razdajati in deliti sebe drugim, zato se boji, da nekega dne ne bo več nikogar, ki bi potreboval njeno pomoč, njen smeh, njeno poslušanje in pogovor in se bo takrat preprosto razblinila in za vedno izginila iz tega sveta ...
 

Zadnja sprememba: nedelja, 02 oktober 2011
(6 glasov)

Komentarji 

 
#1 cokla 2011-10-03 08:08 Razumem Veroniko. Tudi jaz sem se nekoč tako počutila. Kot da sem srečna le, če me kdo rabi. Če je nekdo, ki je "odvisen" od mene. In prišel je čas, ko ni nikogar, ki bi bil odvisen od mene in nikogar, od kogar bi bila Vse se spremeni. Le ljudem moramo pustiti blizu. Tudi če nismo popolni nas bo nekdo imel rad. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 713-krat.