Vsako leto več deset mladih iz Slovenije del poletja preživi v tujini (pa naj bo to Bosna in Hercegovina, Indija ali Madagaskar), kjer prostovoljno dela, domačinom ponudi svoje talente, hkrati pa se od tamkajšnjih ljudi veliko nauči. O eni izmed takšnih izkušenj sem se pogovarjal z Rebeko, ki je prostovoljno delala v Braziliji.

Image
foto: Matej Pal
Rebeka, zakaj si se odločila, da del letošnjega poletja preživiš na prostovoljnem delu v Brazilji?
Potovati kot prostovoljka v daljne kraje, je bila moja dolgoletna želja in pred dvema letoma sem se odločila iti preko POTA v Peru. Ko enkrat doživiš takšno izkušnjo, te kar zasvoji in ko se vrneš domov, naslednji dan že razmišljaš, kam boš šel naslednje leto. No, pa naslednje leto vseeno nisem šla nikamor, ker je bilo potrebno služiti denar …

Zakaj se ti zdi smiselno, da plačaš (letalska karta, zavarovanje, cepljenja itd.) za to, da lahko delaš? Koliko te stane takšno potovanje?
Zdi se mi zelo smiselno, saj drugače tega ne bi počela Smile Največji strošek je letalska karta (letos smo odšteli za Brazilijo 950 evrov plus 200 evrov za notranje lete). Potem pa je tu še cepljenje, zavarovanje, pa še takšne »malenkosti«, kot so nahrbtnik in zdravila. Na koncu je kar velik finančni zalogaj, ampak mi ni žal niti centa.

V čem se Brazilija najbolj razlikuje od Slovenije?
Najprej po tem, da je ogromna. Za potovanje po Braziliji je letenje skoraj nujno. Potem pa seveda visoke temperature, čudovit jezik, temni ljudje z rjavimi očmi, pa tudi revščina, ogromne razlike, divji promet, metanje wc papirja v koš …

Kaj ste v Braziliji pravzaprav počeli?
Delali smo po različnih centrih. Največ na mladinskem centru KAIJ, ki je nastal kot alternativa temu, da otroci čez dan niso na cesti. Tu smo izvajali razne delavnice (likovne, kuharske, glasbene, jezikovne). Vmes smo se odpravili za več dni v Pantanal, kjer smo mami samohranilki s petimi otroki gradili hišo. Zadnji teden pa smo delali v centru s podhranjenimi otroki CRIPAM in ob večerih izvajali delavnice v različnih zavetiščih.

Kaj ste v Braziliji navadno jedli?
Na centrih smo jedli isto kot otroci. Največkrat je bil to riž, maniok in fižol, pa tudi meso. Med vikendi so nas razvajali z različni sadnimi moussi. Sem se pa tam naužila raznega sadja za več let nazaj in naprej.

Nogometni navdušenci vemo, da nekateri brazilski nogometaši (Marcos Tavares, Kaka, Lucio ...) zelo jasno in neposredno izkazujejo svoje vero in govorijo o Bogu. Kako pa si ti videla vero Brazilcev?
Vero je težko ocenjevati. Vsekakor vera pomeni Brazilcem veliko, ateistov tam praktično ni. Ni jim pa toliko pomembno, ali so evangeličani, katoliki ali kaj tretjega. Tudi KAIJ, ki je pod okvirom katoliške Cerkve, združuje otroke različnih veroizpovedi. Nekoč mi je Antun (slovenski laični misijonar, ki deluje v Braziliji), dejal, da ljudje gredo tja, kjer je hrana. Nekako se mi to zdi precej razumljivo in praktično.

Image
foto: Rebeka Lovrec

V nekaj tednih življenja v drugačni kulturi se gotovo zgodi marsikaj zanimivega – bi izpostavila kakšen nenavaden dogodek?
Res se je zgodilo veliko zanimivega. Mogoče mi je najbolj ostalo v spominu življenje v Pantanalu (največjem mokrišču na svetu). To, kako smo se 8 ur vozili s čolnom tja, od tega si tri ure utrjevali pot z rokami. Naslednji dan so se zbrali vsi »sosedje«, nekateri oddaljeni tudi tri ure stran s konji, da so prisostvovali maši. Potem so pripravili kosilo za vse in najprej ponudili hrano nam. Šele, ko smo mi pojedli, so vzeli naše krožnike in si nadevali še oni. Tipična gostoljubnost Brazilcev.

Pred leti si podobno prostovoljno delo izkusila tudi že v Peruju – lahko primerjaš obe Potovski izkušnji?
Primerjam ju težko. V tem času sem, tako mislim, precej odrasla in imam drugačen pogled na svet. Poleg tega sem v Peruju živela med potomci Inkov na 3200 m. Če se v Peruju en mesec nisem umivala, sem to v Braziliji nadoknadila z dvakratnim umivanjem na dan (še vedno nisem dohitela otrok, ki se tuširajo trikrat dnevno). Otrokom v Peruju smo se kot prva skupina prostovoljcev, zdeli malce čudni, bili so bolj zadržani, medtem ko so nas Brazilci že kar navajeni, saj smo mi bili peta odprava mladih iz Slovenije. Če mi iz Peruja ostaja v glavi zvok piščali, se iz Brazilije spominjam plesanje sambe.

Image
foto: Rebekla Lovrec
Kaj ti je bilo v Braziliji najlepše in kaj najtežje?
Najlepše in najtežje mi je bilo delati z najmlajšimi v CRIPAM-u in se igrati z otroki v sirotišnicah. Najlepše, ker vidiš, kako malo je potrebno, da nekoga razveseliš, najtežje, ker se nanje navežeš in se ti je težko posloviti z mislijo, da jih morda ne boš nikoli več videl. Če bi povprašali moje sopotnike, bi vam povedali, da sem bila na robu z živci, ko sem imela alergično reakcijo na pike bolh :D

Kaj bi svetovala tistim našim bralcem, ki morda razmišljajo o prostovoljnem delu v tujini?
Ne razmišljajte, enostavno pojdite!

Hvala za pogovor. Želim ti še veliko podobnih izkušenj!

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(9 glasov)

Komentarji 

 
#1 Neža Musar 2011-09-24 14:55 wow. vidim, da si doživela veliko zanimivega sama sicer brazilijo poznam zelo dobro samo mi je bilo vseeno zanimivo prebrati kako to državo začutijo drugi… Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3127-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti