| torek, 23 avgust 2011

Študentka, ki je v otroštvu in mladosti veliko pretrpela, si zelo želi čim prej se osamosvojiti, poročiti in ustvariti lastno družino. Čeprav dela sama na sebi, jo slabe izkušnje iz preteklosti še vedno ovirajo.

 

Pozdravljeni!

Sem študentka in zelo si želim, da bi se čim prej popolnoma osamosvojila in dobila dobrega moža, ki bi me spoštoval in imel rad in jaz njega. Že šest let nisem imela fanta, resne zveze še nisem imela, čeprav sem si vedno želela. V najstniških letih sem imela napačne predstave o zvezi, oz. se je razpletlo drugače kot sem mislila da se bo. Takrat sem imela z nekaj fanti veliko telesnih stikov - ne spolnih odnosov, skoraj brez pogovorov ali spoznavanja. Takrat sem bila vedno pod vplivom alkohola - drugače tega verjetno ne bi zmogla. Za to mi je bilo žal in tega ne počnem več. Ko sem bila stara 20 let, sem spoznala fanta, skupaj sva bila tri mesece. Imela sva tudi veliko telesnih stikov, zelo malo sva se pogovarjala – premalo, kar je potrebno za resno zvezo. Jaz takrat nisem vedela, da je to pomembno, on verjetno tudi ne. Spraševal me je, kdaj bova imela spolni odnos. Zapustila sem ga, ker nisem bila zaljubljena vanj, nisem mu zaupala, tudi zaradi govoric - da uživa mamila, ker ni imel istih vrednot kot jaz. Kasneje sem se spraševala, kako sem lahko sploh začela z njim. Govoril mi je, da sem lepa - še nobeden fant prej mi ni tega rekel in sebi sem verjela, da je dovolj, če me ima samo on rad. Nisem vedela, da se bom tako ranila. Takrat sem tudi jemala antidepresive in menim, da takrat nisem bila v stiku s svojimi čustvi - sem imela potlačene.

Sem nezakonska. Že v otroštvu sem bila fizično in psihično zlorabljena od mame. Z očetom nisem nikoli živela. Mami in očim sta me čustveno zanemarjala, uveljavljala svojo voljo, bila tudi nasilna. Mislila sem, da sem grda, postajala sem vedno bolj depresivna in v srednji šoli sem resno razmišljala o samomoru. Pri desetih letih sem prvič poskusila, kako je imeti spolni odnos s sovrstnikom in dva sovrstnika sta me nekaj časa spolno nadlegovala - včasih mi je bilo tudi vseeno. Bojim se, da zaradi tega ne bom mogla imet spolnih odnosov. Ali naj vse to povem bodočemu partnerju ali me bo razumel?

O teh stvareh sem že govorila s terapevtko, duhovnikom, prijateljico, tudi z mamo, vendar me na čase še vedno težijo. Že več let delam na sebi. Trudim se po najboljših močeh. Veliko mi pomaga vera v Boga, tudi depresije sem se znebila. Najbolj se pa bojim, da bi ostala sama, brez partnerja, želim si svoje družine. Sprašujem se, zakaj ne morem dobit primernega partnerja, čeprav delam na sebi!

Hvala za odgovor

 

Pozdravljena!

Hvala ti za zaupano nam tvojo stisko. Pa začniva reševati lepo po vrsti.

To, da še nisi imela resnega fanta, ni nič tragičnega. Sama pravzaprav težko razumem, čemu si dekleta in fantje želijo čim prej dobiti resno zvezo. Je realno, da pri 18-26 letih srečaš vrstnika, ki je zares osebnostno dovolj zrel, da je zmožen prave ljubezni in zrele partnerske zveze - zagotovo je malo takih. Če te zanima resna zveza, se ta ne začne s fizično bližino, temveč čimprejšnjim ugotavljanjem skladnosti med fantom in dekletom. Pomembne so vrednote partnerjev, značaj, cilji v življenju, odgovoren odnos do partnerstva in kasneje družinskega življenja in še kup področij, ki jih je treba preveriti, preden se odločita za nadaljevanje ali zaključek nekega odnosa. Gre torej za resno spoznavanje preko iskrenega pogovora. Šele odločitvi za neko partnerstvo sledi dovolj fizičnih stikov, ki omogočajo poglabljanje odnosa, to, da začutita drug drugega, začutita pripadnost drug drugemu, opazujeta ob tem tudi svoja doživljanja, čustva. In temu sledi odločitev za skupno življenje ali pa, če v to nista zares prepričana, nekaj skupnih dni, ob katerih se lahko še bolje spoznata ali pa določen čas, ko se ne videvata in si zadata, da premislita o vajinem dosedanjem odnosu in kako ga vidita v prihodnje. Skratka, napaka velike večine, ki išče zrel partnerski odnos ljubezni je v tem, da začenjajo s poglabljanjem fizične bližine, da težijo po tem, da se vidijo čim pogosteje, a brez konkretnega načrta o smislu srečanj. Vse prepuščajo naključju, se odločajo za to, kar jim je lažje (npr. obisk kina, diska), tudi tematiko pogovorov, ki je bolj nevtralna. In tako mineva čas, sami v sebi pa so negotovi glede odnosa samega. A pravzaprav sami nič ne naredijo, da bi bilo drugače. Iskanje resne partnerske zveze in oblikovanje skupnih srečanj s fantom/dekletom je namreč nekaj dosti bolj resnega, kot zgolj predajanje prijetnim čustvom zaljubljenosti in različnih oblik telesne bližine.

Strah te je vstopati v svet telesnosti in spolnosti zaradi doživetih zlorab v preteklosti. Žal mi je, da si jih doživela, a glej, zmagovalka si, ker si sedaj močnejša in boš tudi bolj zrelo se spuščala na področje telesne ljubezni, zahtevala od fanta, da spoštuje tvoje želje in se znala zavzeti zase. Mnogo nas je bilo v mladosti še precej huje zlorabljenih, kot si bila sama, pa smo sedaj srečno poročene in matere več otrokom. Vse je odvisno od moči tvoje volje. Odloči se, da želiš biti v življenju srečna, da želiš biti dobra žena in mati, odloči se tudi za to, da pokažeš svoja čustva, čutenje do človeka, ki ga boš imela rada in te bo resnično spoštoval tako, kot si. Kasneje, v resni zvezi, ko si bosta že izrazila pripadnost drug drugemu in boš začutila, da lahko človeku zaupaš, boš tudi lažje pokazala svoja čustva in dovolila telesno bližino. Do takrat pa se s tem ne obremenjuj, prav? Sama se boš morala odločiti, če želiš svojo preteklost bodočemu partnerju zaupati - sama sem se za to odločila še pred resnim začetkom zveze ravno zato, da je točno vedel, kakšno dekle ima pred seboj in kje bom potrebovala več razumevanja, na katerih področjih bova morala bolj delati. Če pa te fant po tem, kar boš povedala, ne bo razumel, ni vreden, da ostaneš z njim. Kot rečeno, odloči se za fanta, ki te sprejema, spoštuje in ljubi takšno kot si z vsemi tvojimi dobrimi lastnostmi, pa tudi vsemi čustvenimi ranami iz preteklosti itd.

Že res, da so verjetno čustvene zlorabe iz preteklosti pustile precej negativno samopodobo na tebi, vendar to še ne pomeni, da bo taka tudi ostala. Na srečo je življenje čudovita avantura, ki si jo oblikuješ tako, kot si sama želiš. Lahko se prepuščaš negativnemu, boleči preteklosti, ujetosti v svoja negativna doživljanja in strahove in potem boš vso življenje nesrečna. Lahko pa se odločiš temu kljubovati, se vzameš v roke in si zadaš cilj: postati samozavestno dekle, uspešno v svojem poklicu, ki bo našla čudovitega fanta in si ustvarila srečno družino. Potem pa si za vsak cilj narediš manjše cilje, ki ti bodo končni cilj pomagali doseči. Vsak dan se boš morala prizadevati narediti korak proti želenemu cilju. In to vedno ne bo lahko. Zato moraš biti toliko močneje notranje motivirana in prepričana vase, da ti bo uspelo. Ko boš pripravljena na partnersko zvezo, boš spoznala tudi svojega bodočega partnerja, do takrat pa se posveti delu na svoji osebnostni rasti, prav? Zaupaj, da se ne motim ...

Prepričana sem, da se boš prav odločila, da se boš temeljito posvetila svoji osebnostni rasti ter kasneje spoznala fanta, ki ti bo pokazal skrivnost resnične in iskrene ljubezni, v kateri boš tudi sama zares srečna. Če se ti kadarkoli na tej poti kaj ustavi, pa nas znova obišči.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Komentarji 

 
#5 rado 2012-04-26 14:35 tezko je brez ljubezni in strasti.obcutil sem na lastni kozi in sem preprican da bo sreca naklonjena in te morda kje ze caka Citat
 
 
#4 pikicakicakatoncka 2011-10-04 15:55 Seveda je možno, ne vidiš? =)
Tudi meni se zdi, da Andreja pretirava. Že večkart je omenila, da se začne z iskanjem partnerja lahko po 30. Meni se zdi to neumno, mogoče celo sebično. Sem slišala tudi od strokovnjakov, da se kot mlad lažje prilagajaš, da je boljše za imet otroke in konec koncev, jaz bi rada s svojim fantom živela čim dlje :) Ko pa bo tako lepo. In tudi osebna rast se ne ustavi, ko se poročiš, pomoje jo nov zakrament samo spodbudi.
Drugače so mi nasveti super, rada jih prebiram ;)
Citat
 
 
#3 deluje? 2011-09-18 08:57 Je objavljanje komentarjev sploh možno? Citat
 
 
#2 hmmm 2011-08-27 18:04 Tudi meni se zdi, da je med 18. in 26. letom marsikdo že sposoben resne zveze. Žaljiva pa taka ocena ni, ker ne pravi, da to sploh ni mogoče. Verjetno je terapevtka želela le "potolažiti" punco v stiski. Skratka, moje mnenje:
Marsikdo je že npr. pri 20. letih sposoben povsem resne partnerske zveze, ni pa seveda čisto nič narobe s tistimi, ki jo začnejo pozneje. Ljudje smo si različni in prav je tako.
Citat
 
 
#1 Mija 2011-08-27 11:33 Ta ocena, da je malo takih, ki so med 19-26 zreli za resno partenrsko zvezo, se mi zdi pa nerealna. Sploh pa zelo žaljiva do tistih, ki smo zvez začeli prej (meni se pač začeti zvezo pri 20 letih ne zdi prezgodaj) :S Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3710-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti