| torek, 23 avgust 2011

Vlasta je v skrbeh za svojega sina. Prijetni 22-letnik je namreč prepričan, da punce pri fantih ne cenijo lastnosti, ki jih ima on. Zato ga je strah, da bo ostal sam.

 

Pozdravljeni!

Pišem zato, ker sem zaskrbljena zaradi sinovih težav.

Star je 22 let in končuje 3. letnik fakultete. Je vljuden, prijeten, simpatičen fant. Tudi priden in "skuliran".

Toda zadnje pol leta se je, predvsem takrat, kadar je bil doma, pričel vesti bolj otožno in tesnobno. Trajalo je kar nekaj časa, preden sem ga vprašala, v čem je problem in da se je bil pripravljen temu odzvati.

Po dolgem besedičenju mi je povedal, kaj ga žuli. In to je strah pred tem, da bo za vedno ostal sam, brez partnerke. Do sedaj sicer še ni imel resne zveze. Začudeno sem ga pogledala in ga vprašala, čemu vendar tako misli, saj je v redu fant. Odgovoril je, da značilnosti, ki jih ima sam, niso zaželene pri puncah, če pa že so, pa ostanejo s takšnimi fanti samo prijateljice. Jaz mislim, da ne vse, sam pa pravi da ne pozna nobenega dekleta, za katero to ne bi veljalo. Dejala sem: "Oh, pa veš koliko deklet izrazi željo po takšnem fantu, kot si ti, kar vprašaj kakšno sošolko kakšnega fanta si želi." Nakar je on buhnil v smeh in nadaljeval: "To je samo bla bla. Vse ostane le pri besedah. Govorijo sicer res vse, kako si želijo nežnega, spoštljivega, umirjenega in pridnega fanta. Zaljubljajo pa se v barabe, ki se zanje ne zmenijo, jih varajo in so z njimi grobi." Jaz sem bila še vedno odločna, da ne vse, da mu sicer verjamem, vendar da zagotovo obstajajo. Pa mi noče in noče verjeti.

Skrbi me zanj in rada bi ga pomirila, saj mi veliko pomeni, da je moj otrok srečen in da bo nekoč tudi ljubil in bil ljubljen s strani punce.

Bi mi znali svetovati, kaj naj mu rečem, da bo vsaj za spoznanje spremenil mišljenje in bil kar se punc tiče bolj optimističen?

Najlepša hvala

Vlasta

 

Pozdravljeni Vlasta!

Hvala vam za zaupano nam težavo vašega sina. Odkrito rečeno, je to težava večine mladih, le da mnogi o tem na glas ne spregovorijo. In napaka, ki jo mnogi naredijo, je ravno ta, da se začno pospešeno prilagajati želenemu obnašanju drugega spola, da bi si pridobili njihovo pozornost. Verjamem, da je človek lahko v življenju resnično notranje srečen in zadovoljen le, če živi iz svojih talentov, če je to, kar je, če sam doseže kar najvišjo stopnjo osebnostne rasti, ne pa, da si prizadeva ves čas ugajati drugim ljudem in se prilagajati njihovim muham. Tako igranje človeka izmuči, dolgotrajnega odnosa in sreče pa zagotovo ne bo doživel.

Pravite, da imate sina, ki je prijeten fant. No, drugo je, če se tudi sam tako doživlja. Seveda se mu trenutno zdi, da ni pravično, da je sam dober, dekleta pa navidezno daleč bolj cenijo slabe fante. Gre za neko obdobje, ko si tako fantje kot dekleta prizadevajo drug pri drugem zbuditi čim več pozornosti. Eni to počno z izzivalnim oblačenjem, neprimernim obnašanjem do staršev, drugih avtoritet, hojo po robu zakonov, tveganimi vožnjami, drugi s tekmovanji v različnih omamah, zabavah itd. A kot rečeno, gre za obdobje, za kateri mnogi mladi kasneje pravijo, da so ga morali dati skozi, da so se morali malo znoreti in se kasneje umiriti. Drugi mladi pa take vrste dokazovanj ne potrebujejo in bolj kot ne čakajo vrstnike, da se umirijo ali pa sami iščejo vrstnike, ki so njim podobni. Zelo dvomim, da bi bil vaš sin sposoben biti v resni zvezi z dekletom, ki se želi še izživeti, saj bi bila enostavno premalo skladna, imela prevelik razkorak trenutnih potreb in interesov, da bi bila resna zveza možna. Lahko mu povem tudi iz svojega primera, da ko sem sama opazovala svoje vrstnike že od konca OŠ naprej, kako neumno in neprimerno se večkrat dokazujejo drug pred drugim, me družba z njimi preprosto ni mikala. Raje sem se odločila spoznati kar najbolj sebe, svoje talente, se naučiti čim bolj uživati v svojih hobijih, precej sem že takrat vlagala v svojo osebnostno rast in se s tem seveda od vedenja vrstnikov še bolj oddaljevala. A ko se sedaj srečujemo na obletnicah zaključka šolanja in opazujem svoje sošolce in sošolke, ki so si takrat res dali duška, tudi imeli ves čas neke zveze, jih prekinjali, varali svoje partnerje itd., so v življenju dosti slabše odnesli od mene, ki sem uspešno zaključila več fakultet, se osamosvojila, se odselila na svoje, dobila službo, med tem zaživela precej svojih talentov, dosegla kar visoko raven osebnostne rasti ter šele po 30. letu začela iskati bodočega partnerja, pri čemer sem si jasno zadala, da če srečam takšnega, kot si ga želim in mi bo ustrezal, ga povabim v svoje življenje, sicer ostanem sama. In pravijo, da šele, ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Tako sem tudi sama zelo hitro po tem spoznala čudovitega notranje bogatega fanta, sedanjega moža, s katerim sva srečna.

Ne vem, koliko sem vam pomagala, predvsem bo moral začeti vaš sin bolj ceniti samega sebe, se počutiti srečen najprej sam s seboj, začeti uresničevati svoje osebne cilje in šele takrat bo pripravljen na dekle, s katero bosta lahko skupaj začela uresničevati skupno življenjsko pot. Preden človek ne zna biti popolnoma zadovoljen in srečen sam a seboj, ga ne bo osrečil noben odnos. In je bolje, da ga v takem stanju niti ne išče, sicer bo od odnosa ves čas nekaj pričakoval in ob tem ostajal razočaran.

Če bo imel vaš sin še sam vprašanja in z odgovorom ne bo zadovoljen, bom vesela, če se oglasi in se še osebno pogovoriva ...

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Komentarji 

 
#1 Vlasta, nič ne skrbi 2011-09-18 09:04 Jaz sem prvo resno zvezo ter nasploh karkoli s puncami imel pri 23,5 letih Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2535-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti