| torek, 23 avgust 2011

Tanja nima sreče v ljubezni. Kadar se zaljubi, ji fant ne vrača čustev. Razočaranje je veliko in prebolevanje dolgo. Sprašuje se, kaj je narobe z njo in če ji je ljubezen sploh namenjena.

 

Vem, da je bilo o tem že veliko napisanega, pa bi vseeno rada kakšen nasvet ali spodbudno besedo. Znova in znova na plan privrejo čustva in v takih situacijah se počutim tako nemočno. Po naravi sem zelo sentimentalna, zato me takšne situacije zlahka spravijo iz tira. Problem je v tem, da sem se spet nesrečno zaljubila. Redko kdo mi je resnično všeč in ko se zaljubim se zaljubim resnično in iskreno. Vedno se izteče tako, da mi fant ne vrača čustev, zato še nisem bila v nobeni zvezi. Po dolgem prebolevanju zadnjega razočaranja sem se po 2 letih zaljubila v resnično dobrega fanta, s katerim sva se zelo ujela. Čez pol leta sem mu povedala, da mi je všeč, vendar mi čustev ne vrača. Verjetno sem preveč pričakovala, zato je bilo razočaranje veliko. To me je popolnoma zlomilo, saj sem vedno verjela, da bom tudi jaz nekoč imela srečo v ljubezni, vendar spet ista zgodba. Od tega je minilo že skoraj leto, vendar fanta ne morem in ne morem pozabiti. Boli me tako kot prvi dan in veliko jokam zaradi tega. Priznam, imam še vedno upanje, da se bo vse obrnilo na bolje in sanjarim o njem, morda zato, ker je še vedno samski. Ker se poznava iz takšnih okoliščin se moram sprijazniti s tem, da ga bom od časa do časa srečevala, kar mi otežuje situacijo. Sprašujem se, kaj je narobe z mano, zakaj mu nisem všeč. Drugi mi govorijo, da sem lepo dekle in tudi sama se počutim tako. Zadovoljna sem sama s sabo in nasploh uspešna, vendar mi je ljubezensko življenje že od nekdaj tuje. Fantje, ki se zanimajo zame, me ne zanimajo niti malo, že na daleč so neprimerni. Niti želje nimam po ponovnem spoznavanju, ker mi je to tako mučno. Občutek imam, da mu noben ne seže niti do kolen, da boljšega tako ne bom spoznala, vsaka stvar me spominja na njega in sploh si ne predstavljam, da se znova zaljubim v drugega fanta. Vem da popolne osebe ni, so pa osebe, ki ti bolj ali manj ustrezajo. Njegova podoba v meni je tako močna, da je ne morem izbrisati. Poizkušam se čim bolj zaposliti, vendar ne pomaga. Težko se skoncentriram na obveznosti. Tudi če se celi dan potepam okrog, se gibljem v družbi, se vsakič ko pridem domov, počutim tako zelo osamljeno. Vem, da zaljubljenost še ni prava ljubezen, vendar to je edina prava po,t s katero se začne partnerstvo. Srce me vleče k njemu in razum mi pravi, da je fant vreden moje pozornosti. Prijateljica mi je rekla, da se obnašam kot najstnica, da bom spoznala drugega, to se mi zdi skoraj nemogoče. Res je, da nisem več rosno mlada, moji vrstniki so večinoma poparčkani, imajo že otroke ali so poročeni, jaz se pa ukvarjam z vprašanji kako izbrisati tako močna čustva in se sprašujem ali mi je ljubezen sploh namenjena. Očitno se lahko zanašam le na čas, vendar to mi bo vzelo spet nekaj let. In če mi bo uspelo, kako naj preprečim ponovno razočaranje? Bojim se ljubezni in novih razočaranj. V tako osnovni in najbolj naravni stvari na svetu, kot je partnerstvo in ljubezen, ne vidim nič pozitivnega, le otežuje mi življenje. Hvala za vaš odgovor.

 

Pozdravljena Tanja!

Čustva so nekaj čudovitega, saj dajo našemu vsakdanu polno doživljanje stvari, po drugi strani pa sama ugotavljaš, da so lahko čustva, kadar jih nimamo vzgojenih in pod nadzorom tudi zelo boleča in problematična.

Najprej nekaj razčistiva. Sama lahko vplivaš in si odgovorna le za sebe, svoja čustva. Sama se odločiš, da se boš v nekega fanta zaljubila, drži? In zaljubljenost, veš, da je sicer prijetna, tudi vzneseno čustvena, po drugi strani pa zelo obremenjujoča v primeru, da ljubljena oseba ne vrača čustev, ki jih prejema. No, to je že prva napaka - pričakovanje, da kar bomo drugi osebi dajali, bomo dobili tudi vrnjeno. Druga oseba je namreč tudi svobodna pri svoji odločitvi ali ji je neka oseba všeč ali ne. Ali ji bo pokazala kakšno čustvo ali ne. Ali si želi odnosa z drugo osebo ali ne. In če doživiš, da ti oseba, ki ti je simpatična, čustev ne vrača, se počutiš nevredno, razočarano. Zakaj? Si predstavljaš, da bi se vate zaljubil en fant, ti kazal vse mogoče dokaze zaljubljenosti, ampak tebi do njega ne bi bilo in pika. Bi se pretvarjala samo zato, da ga ne bi prizadela? Ali bi mu povedala kar najhitreje, da sama ne čutiš podobnih čustev do njega in mu želiš vse najboljše v življenju? Želim ti le povedati, da kot se sama odločiš, da se boš za nekega fanta zagrela in imaš pri tem vso svobodo, da to čustvo tudi pokažeš, ima tudi fant vso svobodo pokazati, če do tebe tega ne čuti. Zaradi tega ti nisi nič slabše dekle, manj vredna ali nevredna ljubezni druge osebe, ampak si preprosto naletela na iskrenega fanta, ki je v vsej svoji svobodi jasno pokazal, da si ne želi odnosa s teboj. Kaj se lahko iz takih situacij naučiš? Predvsem se odvadiš predvidevanja, pričakovanja, kako bo reagiral fant. Kot si ti svobodna, je svoboden tudi on. Ti ne smeš in ne moreš od njega zahtevati, da se vate zaljubi, on pa istega ne more zahtevati od tebe. A se sama lahko prisiliš v to, da ti je nek fant všeč, če ti preprosto ni? No, vidiš, enako je s fanti. V svoji glavi imajo določeno predstavo, kako naj bi njihovo sanjsko dekle izgledalo in tako dekle iščejo. Nič ne pomaga, če se vsiljuješ in jih skušaš prepričati, da si ti super punca, kar gotovo si. Pač nisi taka, kot jo oni iščejo. Razumeš? Razumsko verjetno ja, na čustveni zrelosti pa boš morala še precej delati. Predlagam ti, da si pomagaš s katero od knjig, ki govori o čustveni inteligenci ali pa knjigo Milovanoviča Formule ljubezni.

Ni res, da je 'zaljubljenost edina prava pot s katero se začne partnerstvo'. Zaljubljenost je lahko pri spoznavanju bodočega fanta prisotna ali ne. Večinoma je, ni pa nujno. Večkrat pa se zveze, polne zaljubljenosti končajo, ko par vstopi v zvezo, se poroči, ker ugotovijo, da so sicer do ušes zaljubljeni, nima pa njihov odnos zasnov prave ljubezni, ki je edina garancija uspešnega partnerstva. Tudi sama nisem nikoli želela biti zaljubljena in tudi nisem bila. Tudi moj mož ti bo povedal enako. Pa je med nama res čudovit odnos ljubezni, ki nama omogoča ljubeč vsakodnevni partnerski odnos, s čimer zagotavljava ustrezno starševstvo tudi najinim otrokom. Skratka, zaljubljenost je nekaj prijetnega, ni pa nujna za nek ljubeč odnos. Večkrat je celo ovira, saj je potrebno preiti iz zaljubljenosti na precej kvalitetnejšo raven ljubezni, ki pa z zaljubljenostjo nima dosti skupnega. Samo primer, ki pride v poštev večkrat: čustveno je zaljubljenost večkrat egoistično naravnana, ki od drugega ne le želi, ampak že skoraj zahteva, da nam čustvo zaljubljenosti vrača. Čustvo ljubezni pa je razdajajoče - ne pričakuje v zameno nič od partnerja, ampak daje iz ljubezni do partnerja. Čustvo zaljubljenosti skoraj zahteva prisotnost tebi ljubljene osebe ob sebi, sicer si razočarana, nesrečna, čutiš, da ti dela krivico. Čustvo ljubezni ne zahteva nič od partnerja, uči te ljubiti prvi, ljubiti popolnoma in ljubiti nesebično. Kot vidiš, sta si čustvi res precej različni. In za zrel partnerski odnos se trudi kar najbolje osvojiti čustvo ljubezni. Je zelo naporno, težko, vendar edino osrečujoče.

Vsakemu človeku je namenjen zanj osrečujoč način življenja, drugo pa je, kakšen način življenja si izberemo sami, koliko sodelujemo s svojimi talenti pri tem, da bi bili iz dneva v dan bolj ljubeča oseba in s tem tudi bolj srečna. Koliko se sami v resnici zapiramo v nek navidezen svet sreče, kot si ga predstavljamo sami in več ali manj utrjuje naše nezrele izbire? Osebnostna rast je nikoli končan proces, ki nas osvobaja naših predsodkov, meja, ki smo si jih sami postavili, ujetosti v nezrela čustva in reakcije. Predlagam ti, da se najprej temeljito posvetiš delu na sebi, svoji osebnostni rasti in šele, ko boš postala oseba, ki se boš počutila srečno in zadovoljno v svoji koži, svoja najboljša prijateljica in tvoje doživljanje sreče ne bo odvisno od reakcij drugih ljudi, šele takrat začni ponovno spoznavati fante. Zagotavljam ti, da bo tvoje doživljanje bistveno bolj osrečujoče zate in ne boš ujetnik svojih negativnih čustev, ki bodo slabšala tvojo samopodobo, temveč boš srečna v vsaki situaciji, ker boš notranje srečna. In notranjega doživljanja veselja in sreče, ti ne more nihče odvzeti, nobena zavrnitev, razočaranje in neuspeh.

Želim ti vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2966-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti