Maja | četrtek, 18 avgust 2011

Image
Foto: Maja Bevk
Kakšen nepopisen občutek, ko prispeš na vrh in se ti odpre pogled na pot, ki si jo prehodil, in na dolino pod teboj. Ves trud in napor je tedaj poplačan. Še en izziv, ki ti ga je uspelo izpeljati. Vsakdanje skrbi se zdijo malenkostne in oddaljene, začutiš, da je nekaj več, začutiš hvaležnost, da si lahko tu, s temi ljudmi in z njimi deliš trenutke veselja.

Da pa dosežeš cilj, se moraš odpovedati odvečni prtljagi, vzeti s seboj le najnujnejše. Na poti ni pretvarjanja, ko si postavljen pred preizkušnjo, se pokaže tvoj pravi obraz. Ali boš zmogel iti preko svojih slabosti, vzdržati do konca?

Vsake toliko časa se človek mora oddaljiti od civilizacije, da začne res ceniti, kar ima, da spozna sebe in uvidi, za kaj se je vredno truditi in kaj je tisto, kar ga ovira in je nepomembno. Z vsake poti se vrnemo z novimi odkritji, z novimi koščki za naš mozaik. Lahko jih spravimo med spomine, kjer se bodo slej ko prej zaprašili in zbledeli, ali pa jim dopustimo, da zaživijo v naši sliki.

 

 

Zadnja sprememba: četrtek, 18 avgust 2011
(4 glasov)

Komentarji 

 
#1 metaa 2011-08-18 13:30 Super napisano! Natanko isto velja za Camino:) Veliko časa imaš za samega sebe, za razmišljanje in si samo ti. Ni pretvarjanja. In odmaknjen si od civilizacije in s seboj imaš samo najnujnejše stvari. Na poti je veliko izzivov pa tudi veliko preizkušenj. In ja, spoznaš se. Itak je odvisno od tebe, koliko časa si nameniš (lahko tudi samo hodiš brez da bi razmišljal), kar je na začetku precej težko, ker misliš, da se poznaš in da nimaš kaj razmišljati :) :) Tako da ˝hoja˝ti res prečisti tudi duha Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2226-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti