Predstavljaj si nov stroj ali računalnik. Ta računalnik zahteva razmeroma drago vzdrževanje. Poleg tega pa nima najboljšega sistema hlajenja – računalnik mora približno tretjino življenjske dobe mirovati (tretja izmena torej odpade!). Lahko sicer na kratki rok deluje dalj časa, a so posledice hitro vidne – njegovo delo ni enako učinkovito in natančno, poveča pa se tudi možnost za razne okvare (servis ni poceni, pa še serviserjev je vedno premalo).

Ta računalnik troši precej energije. Če hočemo, da deloval res dobro, ni vseeno, s katero energijo ga polnimo. Pomembno je, da izberemo pravo in predvsem raznovrstno energijo. Poleg tega na delovanje tega računalnika vplivajo še številni drugi dejavniki, ki jih največkrat ne moremo nadzorovati. Posledično računalnik velikokrat naredi manj, kot bi morda od njega pričakovali. Ta računalnik ima torej številne pomanjkljivosti. V času neizmerne konkurence na trgu modernih tehnologij najverjetneje ne bi šel dobro v promet. Kdo pa bi si želel tako neučinkovit računalnik? Ja, kdo bi si ga želel? Kdo bi si želel – človeka?!?

Stroji, računalniki, roboti ... Moderna tehnologija vse bolj nadomešča človeka. A to velja le, če človeka zreduciramo zgolj na njegovo delo. Pa še v tem primeru se naši možgani lahko kosajo z marsikatero čudovito napravo. Ameriški nevrokirurg Keith Black tako pravi, da »v primeru, da upoštevamo njihovo anatomijo, strukturo in funkcijo, potem v celem vesolju ni ničesar lepšega in bolj zapletenega, kot so človeški možgani.« A človek seveda ni samo delo. Človek tudi razmišlja, človek sanja (in sanjari), človek čuti... Človek veruje, upa in ljubi. Tega ne zmore noben še tako dovršen računalnik, ki morda stane na sto tisoče evrov. Ti si torej vreden/vredna še veliko več! Jaz sem hvaležen, da sem človek – pa ti?