Mislim, da je človek v svojem bistvu iskalec. Predvsem iskalec sebe, drugega in Boga. Miru in veselja. Pred nekaj dnevi mi je budistka iz Tajske rekla, da se človek v življenju nauči veliko stvari, a le pocasi odkriva bistvo samega sebe. Vendar tudi to nekoc najde. Kar pa ne pomeni, da se je njegova pot iskanja končala. Zdi se mi, da sta človek in Bog tako neskončno veliki skrivnosti, da ju mogoce tudi v nebesih ne bomo nehali nikoli znova in znova odkrivati v vseh mogočih odtenkih vse njune lepote. Strinjam se z Ignacijem Lojolskim, ki pravi, da vse, kar obstaja, vodi in pripomore k spoznanju tega odnosa Boga in človeka.

Morda sta dve skrajnosti na tej poti iskanja vera in znanost. Toda, ljudje so se lahko zveličali tudi pred 1000 leti, ko je znanost premogla le bore malo v primerjavi z današnjim časom. Zakaj bi torej združevali eno in drugo? In tudi znanstvenik lahko opravi vse svoje preizkuse brez ene same molitve. Ali pa se nam le zdi, da je tako, ker živimo v svetu in času, ki ga je oblikovala določena miselnost in kultura?

Vesel človek je sozvočje vsega, kar ga dela človeka. Harmonija misli, čustev, stika s stvarmi, ljudmi, Bogom. Enotnost v telesu, duši in Duhu. Srce. Morda bi vse to, kar v človeku diha, poimenovali srce. Kot skladba; vsi deli morajo biti prisotni, vse sodeluje, vse se med seboj povezuje. Človek ni samo misel in človek ni samo čustvo. Človek ni samo duh in ni samo telo. In človek deluje in isče, se veseli in žalosti, z vsem kar je.
Pa vendar bi lahko rekli, da smo od renesanse do danes prispeli do točke, ko smo sami sebe razgradili. Naucili smo se razmisljati ločeno. Enostaven primer so nase šole, ki so si v Evropi zelo podobne – v najvec primerih je v njih prisotna samo se teoreticna misel, izključili pa smo skoraj vsa čustva, ki so tako pomembna pri dojemanju Boga. Koliko ur pouka glasbe in druge umetnosti, telovadbe in plesa imamo po različnih solah v primerjavi z vsemi ostalimi teoreticnimi predmeti? To posledicno zaznamuje človeka, ne da bi se sploh zavedal, tako da ne zna vec dobro usklajevati med seboj lastnih spoznavnih sposobnosti. Na naši poti iskanja nam namrec vsaka stvar nekaj pove in se dopolnjuje z vsem ostalim. Za nič ne moremo reči, da je neuporabno, ali da v koncni fazi ne pomaga pri izgrajevanju celote.

Mogoče je celo dobro, da je do tega ločevanja prislo. Tudi do boleče locitve med med vero in razumom. Zakaj? Morda je bila do casa moderne preveč prisotna misel Cerkve, ki je kdaj zavirala svobodno znanstveno raziskovanje. Zato je vsesplošno cerkveni miselnosti sledilo njeno nasprotje - vsesplosna posvetna misel, ki se je želela otresti vsakrsne povezave z vero in Bogom. Zaradi obeh dejstev lahko danes se bolj jasno vidimo, kam pripeljejo skrajnosti razdeljenega človeka, ki želi izkljucevati; ki želi iskati le preko znanosti ali le preko vere. Neobrzdana znanost namreč vodi v unicenje človeka samega, o čemer priča več dogodkov dvajsetega stoletja. Vera brez kakršnekoli oporne tocke v racionalni misli pa se hitro konca v fundamentalizmu in praznoverju. Vsaka zase torej zlahka zaide. Seveda ju lahko do neke mere obravnavamo ločeno, in tudi moramo, sicer pa menim, da je dobro, da se vera in znanost podpirata v nasem iskanju in delovanju. Upam si celo reci, da je to nekaj popolnoma naravnega, saj sta si v jedru med seboj zelo podobni. Jezuit Teilhard de Chardin, znanstvenik in teolog, je nekoc dejal: »Želja po raziskovanju in védenju - ali ni to tudi eden najbolj živih izrazov religije in mistike?«

Ali nismo danes morda končno v času, ko lahko pogledamo zgodovino in ugotovimo, da izključevanje in ločevanje razlicnih dejavnikov vodi k le delnemu spoznanju celote, ki jo iscemo; da vse pripomore k dobremu ter odkrivanju sveta, človeka in Boga?