Visoko smo že poleteli, tako visoko, da smo že izgubili občutek za to, kar je zgoraj in za to, kar je spodaj. Dihali smo tam, kjer ni zraka. Videli smo največje in najmanjše stvari, razcepili smo ne-deljivo (a-thomos). Se naučili misliti glasno, logično, vztrajno. A hkrati to že od vedno znamo - nič novega pod soncem, le stvari, ki nam prihajajo pod roke, so vse bolj umetelne, izvrstnejše, bolj umetne.

Navadili smo se misliti in uživati v družbi hvale in ponosa. Kako mikavno je vedeti, da veš, a še mikavneje vedno znova odkrivati, da česa še ne veš, da bi lahko zgrabil več. Naša nenasitnost nas navdušuje, nam krajša čas, nas opaja, povzdiguje. A vendar- nikoli zadostna mera novega, nikoli za-dovolj. In to naprezanje je utrujajoče. Pogled na ulico- nemir, živčnost, žalost, nesrečna nezadovoljnost.

In takrat nekdo ob strani reče tisti stavek: ˝Znanje napihuje, ljubezen pa zida..˝ Nato se oglasi še Pascal: ˝Boga zazna srce, ne razum, v tem je vera: Boga spoznamo s srcem, ne z razumom.˝ In za nameček še Avguštin: ˝Razum se ne bi nikdar uklonil, če ne bi sodil, da se mora ukloniti, zato je prav, da se ukloni, kadar sodi, da se mora.˝ In kam se ukloni sedaj naš razum?

Skrije se pod srce, oziroma globoko vanj, v njegovo središče. In če je tam, se v nedoumljivi radosti vzgiba in išče, kar je že našel, najde, kar še išče in v tem je njegov mir. Neskaljen in neomamljen, bister in pronicljiv v globinah najdeva višino in višino v globinah. Ne da bi se utrudil, ne da bi moral zadovoljiti sebe, marveč želi vedno znova izgubljati sebe, da bi se zopet našel. Ne želi zgrabiti- želi pobožati. Ne mudi se mu- ima čas vso večnost. Ne želi si hvale, želi pa se sam zahvaljevati. Ima se, ko se daje in daje se lahko le, ker se zares ima.

Srce-razum, vera-znanost, vzvišena dvojica, katere dela ne razumeta zakonov drug drugega. Kdaj je že razum ljubil, kdaj je že ljubezen razumela?

V veri! V Veri razum gori od ljubezni, ljubezen pa se raztaplja v razumevanju tega, česar ne razume. ˝V veri hodimo in ne v gledanju˝. Zares, kako paradoksna je naša vera, kako veličastna njena skrivnost. Kdo bo razvozlal, kar je bilo zavezano in kdo zavezal, kar je Bog razvezal?