Prava veličina je izražena skozi preprostost. (Angleški pregovor) Navidez popolnoma nesmiselno vprašanje. Zakaj le bi bili v nasprotju preprostost in umetnost? Preprostost kot vrlina svetega Frančiška, ki se je odpovedal imetju, da bi lahko bolje služil Bogu in ljudem, ter umetnost, skupek tako različnih znanj in ustvarjanj, ki človeku lahko prinesejo veliko zadovoljstva in ga navdajo z občudovanjem. Pa vendar …

Človek mora rasti. Njegove sposobnosti nikoli ne ostanejo na isti ravni. Če bi priredili Italijanski pregovor: »Človekove sposobnosti so kot luna: če ne rase,se manjša.« Skozi stoletja je človek postal bitje vseh mogočih znanj. In ta znanja razvija do neverjetnih razsežnosti – tako nastane umetnost. Naučili smo se kuhati – in nastala je kulinarika. Naučili smo se zidati – in nastala je arhitektura. Naučili smo se zabavati – nastal je ples in glasba v stotinah različic. Vse človekovo delo smo spremenili v umetnost. In ni ga, ki bi trdil, da je umetnost preprosta. Ali, da je odraz preprostosti.

Preprostost je biti zadovoljen z malim. S tistim, ki ti ravno še zadostuje. Predvsem kar se tiče materialnih stvari. Torej ne komplicirati z predobro hrano, prelepo hišo in prelepo urejenimi nohti, če tvoja in sočlovekova sreča zaradi tega nista nič večji. Preprostost se povezuje tudi s ponižnostjo in skromnostjo. Vse tri lastnosti postavljajo tvoj ego izven središča vesolja – ti nisi najpomembnejši. Ti to ni preveč všeč?

Preprostost torej ne hlepi po boljšem, medtem ko je smisel umetnosti prav najboljše. To je njuno nasprotje. A prava veličina je izražena skozi preprostost. Le tedaj je pogled očiščen vsega odvečnega in morda lahko zagleda resnično.