| sobota, 25 junij 2011

Čas najraje preživljam v samoti; prepričana sem, da moram shujšati; pred fanti me je strah; obremenjujem se s tem, kaj si drugi mislijo o meni; nimam prijateljev; ne vem, kaj bom po končanem študiju. Vse te težave so znamenja nizke samopodobe …

 

Pozdravljeni :)

Moj problem je izredno nizka samopodoba.

Kljub temu:

- da sem uspešna pri študiju

- da imam najboljše starše

- da ne živim v pomanjkanju

- da imam nekaj hobijev, ki jih z veseljem počnem, se ne znam dovolj ceniti.

Kljub temu, da se svojega problema zavedam, ne znam ustrezno pristopiti k temu. Se pa situacija čedalje bolj slabša.

V bistvu sploh ne vem, kaj naj najprej napišem, ker se mi zdi se mi je z leti nabralo kup problemov, ki jih ne znam rešiti. Namesto, da bi se zavest o sebi utrjevala, se mi zdi kot da čedalje bolj tonem in izgubljam tla pod nogami.

Sem nekako analizirala moje vedenje in bom kar naštela nekaj točk in upam, da boste lahko razbrali, za kaj gre v mojem primeru. Zdi se mi, da gre za kopico različnih stvari.

1. Včasih sem zelo rada hodila na kakšne izlete ali na obiske s sorodniki, sedaj pa najraje kar tičim v svoji sobi. Da drugi ne bi opazili, se izgovorim, da se moram pripravljati na izpite ali pa kaj takega. Tako sem najraje v samoti. Ampak po drugi strani pa spet nisem osamljena, saj imam zelo ljubeče starše, pri študiju mi gre dobro...

2. Velik del mojega vsakdana je povezanega tudi s hrano. Stalno sem prepričana, da moram shujšati. V resnici se zavedam, da sem OK, ampak po drugi strani si nikakor nisem všeč in vedno je kaj, kar bi lahko izboljšala. Zavedam se, da je ta obremenjenost s hrano povezana s psihološkimi težavami, vendar ne vem, če bom sploh kdaj zadovoljna s svojim telesom.

3. Sem brez partnerja. Vzrok je moja nesamozavest in nizka samopodoba. Imela sem že veliko priložnosti, da bi lahko imela fanta, šla z njim v kino in podobno. Vendar vsa povabila vedno odklonim. Imam nek strah pred fanti. Bolj kot se mi približajo, bolj neprijetno mi je. Po drugi strani pa si želim nekoga, ki bi me imel rad, ki bi mi povedal, da me ima rad.

4. Vedno sem obremenjena s tem, kaj si mislijo drugi o meni. Zato se vedno poskušam prilagajati drugim, nikoli ne ugovarjam. V glavnem, sem tiha in pridna punčka.

5. Prijateljev skorajda nimam. Ker ne hodim po klubih, se ne udeležujem kakšnih prireditev in sem vedno doma sem izgubila že veliko stikov. Nimam neke volje hoditi naokrog, ker si mislim, da nisem dovolj lepa. Vedno imam v mislih to: še tole spremenim, potem bo pa drugače. Ampak ta trenutek, ko bo nekaj drugače, seveda nikoli ne pride.

6. Trenutno se nahajam na nekakšni prelomnici življenja. Kmalu bom dokončala študij, vendar možnosti za zaposlitev je zelo malo oz. jih skoraj ni. To me trenutno najbolj deprimira. Moja motivacija iz dneva v dan bolj pada, saj ne vem, čemu se sploh tako trudim, če tako ali tako ni služb. Na začetku študija sem imela voljo in cilje, sedaj pa je vse to izginilo, ko sem spoznala kakšna je resnična situacija, ko človek pride na trg dela. Sploh ne vem kaj bo z menoj. Naj še kaj študiram? Ampak kaj, ko pa je vse tako "neperspektivno".

7. Naj povem še to, da sem po naravi optimistična oseba. Tudi drugim se kažem kot zadovoljna, vedno nasmejana. Nihče si niti predstavlja ne, kakšne težave imam. O tem kar sem napisala danes, nisem govorila še z nikomer. Še najmanj pa s starši. Kljub temu, da imam super starše, se o takih temah nikoli ne pogovarjamo. Psihološke teme veljajo za nek tabu pri nas.

Vzroke za svoje težave poznam, vendar ne vem, kaj naj naprej. Zelo si želim izboljšati kvaliteto svojega življenja, ker sedaj sem na najnižji točki kot kadarkoli. Kaj naj storim, da bi izboljšala svojo samopodobo? S čim naj začnem? Česa naj se najprej lotim?

Že vnaprej hvala za odgovore.

Lep dan :)

Sončica

 

Pozdravljena Sončica!

Omenjaš težave s svojo nizko samopodobo, kljub uspešnosti pri študiju, ljubečih starših, hobijih, ki te osrečujejo ...

To, da si človek kdaj raje zaželi samoto, kot nenehno družbo, je nekaj povsem normalnega. Drugo je, če bi se to ves čas dogajalo, bi ves čas ostajala sama med štirimi stenami in bi te to mučilo. A sama pišeš, da si najraje v samoti - torej pri tem ni problema? So tudi obdobja, ko je človek raje sam in obdobja, ko si bolj želi bližine družbe. Sama praviš, da nisi osamljena, torej ti očitno obdobja samote ustrezajo in jih ne doživljaš kot nekaj slabega...

Sama si svoje težave s hrano in siljenjem s hujšanjem lepo razdelala. Verjetno imaš primerno postavo, sama pa lepo pišeš o povezavi med obremenjenostjo s svojim izgledom in svojimi psihičnimi težavami, s katerimi se srečuješ. Smisel ovire je v tem, da jo premagamo, ne da se pred njo ustavimo, objokujemo, ker je tam, se nanjo jezimo, se izgovarjamo, da ne moremo nadaljevati svoje poti... To je tudi temeljna zahteva osebnostne rasti tega, da smo vsak dan boljši ljudje. Razmisli, če je v resnici tvoj izgled resnično toliko pomemben ali mu le sama pripisuješ preveliko pomembnost. V mnogočem smo telesno pogojeni - kako veliki smo, kakšno postavo imamo, kakšno obliko obraza, barvo las, oči, kakšno presnovo imamo itd. In česar se ne da spremeniti, je treba sprejeti. Drugo je, če sama odkriješ kaj takega, kar bi pri svoji prehrani rada spremenila, da bi bila s seboj bolj zadovoljna, da bi bolj doživljala, da si ti tista, ki zmoreš nadzorovati svoje potrebe po zdravi hrani in zdravem načinu življenja. Recimo, če ješ preveč stvari, za katere veš, da so tako ali drugače škodljive na dolgi rok ali v večjih količinah. To pa so stvari, ki jih lahko spremeniš, zato usmeri svojo energijo v to smer.

Tudi strah spada med ovire, s katerim si sami onemogočamo bolj osrečujoče življenje. Sama se čudim, čemu toliko ljudi raje najde tisoč izgovorov, da ima nek strah, kot da bi se z njim soočili in se ga trudili premagati. Kot da se prostovoljno priklenemo na verige in samo stokamo, ker jih imamo, za druge ljudi pa vedno najdemo izgovor, čemu jih imamo. Če vidiš, da te nek strah preveč ovira, se za začetek odloči, da ga premagaš. V tvojem primeru - noben fant te ne bo pojedel, če boš šla z njim v kino, na pijačo... Lahko se imaš luštno in vajino druženje nadaljujeta, lahko se boš počutila zoprno, neprijetno in boš druženje prekinila. Še vedno ohranjaš svojo svobodo nad nadaljevanjem nekega odnosa, drži - torej nič ne izgubiš, če sprejmeš povabilo v kino ... Nadaljuj s takimi oblikami srečanj, ki tebi ustrezajo, na katerih se dobro počutiš. Morda bi ti koristilo tudi, če se ne bi samo prepuščala željam fanta, ki te vabi, temveč ga sama povabiš nekam, kjer veš, da se boš dobro počutila, npr. da se ti pridruži pri katerem od tvojih hobijev ... Ni pa pri tvojih letih nič tragičnega, če še nimaš resnega fanta, je pa prav, da če si želiš ustvariti družino, da se svojih pomislekov in strahov v zvezi s fanti resno lotiš, se z njimi soočiš in jih začneš premagovati. Silil se k tebi ne bo nihče, če ga boš ti zavračala ... Ne izpusti priložnosti, s katerimi se srečuješ ...

To, da vedno pridno ubogaš druge ljudi in nasploh svoje življenje prilagajaš mnenju drugih ljudi, ni prav. Imaš svoje življenje, si edinstvena oseba, nihče na svetu ni tak, kot si ti. Postavi se na svoje noge, začni o stvareh razmišljati, kako bi jih sama rešila in potem svojo rešitev preizkusi. Če ne bo pravilna, se boš popravila. Če bo pravilna, pa boš vesela svojega uspeha, ki bo pozitivno vplival tudi na tvojo samozavest.

Prijatelj je tisti, ki te sprejema takšno kot si. Ne rabiš se mu prilagajati, se truditi mu ugajati. Smisel prijateljstva je v zaupanju življenja, prijatelj mora najprej biti zelo dober poslušalec, tvoj zaupnik, svetovalec pa le, ko ga sama prosiš za nasvet, mnenje. Če ti ne ugaja obiskovanje klubov in prireditev, jih ne obiskuješ. Za prijateljstvo se ne zahteva, da si delita nujno neko dejavnost, sicer obstaja tveganje, da ko en zapusti neko dejavnost, se ta vez fizično prekine in s tem tudi prijateljstvo. Prijateljstvo zahteva predvsem zaupanje drug drugemu, močno čutenje obeh prijateljev, morata biti dobra poslušalca in brez zadrege si delita najgloblja čutenja, doživljanja ter skupaj rešujeta pomembna vprašanja. Dobiti dobrega prijatelja je kot bi odkril neprecenljiv zaklad ...

Pri izbiri študija bi moral biti eden odločilnih dejavnikov tudi kasnejša možnost zaposlitve. Kaj ti koristi štiri in več let študirati tebi še tako simpatičen študij, če kasneje nimaš možnosti znanja preizkusiti v praksi? A prepričana sem, da je možno tudi v tvoji smeri najti številna delovna mesta, ki se tako ali drugače dotikajo področja, na katerem si želiš delati. Nisi ga zapisala, zato ti konkretnih predlogov ne morem dati. Ti pa predlagam, da greš morda na CIPS (Center za poklicno svetovanje v Ljubljani) - tam imajo ob vsakem poklicnem profilu tudi zapisana možna delovna mesta - morda tam najdeš kaj, kar bi te veselilo.

Verjemi, da ti bo tvoj optimizem zelo pomagal pri hitrejšem in bolj zavzetem reševanju problemov, ki si jih navedla, tako, da ga kar neguj. Verjetno sama dojemaš svoje probleme kot zelo velike, vendar ti bo marsikateri tvoj vrstnik povedal, da niso tako veliki. A za vsako reševanje obsežnejših problemov velja isto pravilo - razdeli si problem na manjše enote, ki se jih redno dnevno/tedensko loti in rešuj. In presenečena boš, kako sproti se boš naučila z nekaj rednega truda premagovati izzive, ki so pred teboj. Če se ti kje zatakne, se pa mirno oglasi in ti z veseljem pomagam.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3602-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti