Čeprav Adi Smolar poje »Ne, ne grem v šolo...«, se vsi zavedamo, da je izobraževanje pomembno. Še bolj pa se njegovega pomena zavedajo tam, kjer šola ni nekaj povsem samoumevnega – v mislih imam t.i. tretji svet. Sprehodimo se po treh gospodarsko najmanj razvitih celnah (Afrika, Azija in Latinska Amerika) in si poglejmo nekaj zanimivosti iz tamkajšnjih šol. (opomba: gre za lastne subjektivne izkušnje in subjektivne izkušnje prostovoljcev Jane Gruden, Tine Jerala, Rebeke Lovrec ter zakoncev Škoberne, ki morda ne odražajo razmer v vseh šolah in v vseh predelih državah)

Madagaskar:Zakon določa obvezno osnovno šolo, a v marsikaterem mestu sploh ni šolskih poslopij. Razvoj šolstva poteka tako, kot tamkajšnje življenje nasploh – počasi (ali v malgaščini: mura, mura). Na univerzitetni ravni nadaljuje šolanje le malo Malgašev – na izbiro so jim študijski programi, ki so zelo podobni programom naših univerz – izjema je le program Socialna blaginja, ki pa je, glede na revščino, ki vlada na Madagaskarju, verjetno zelo smiseln.

foto: Klemen Čeligoj

Indija: Učitelji v zvezni državi Nagaland morajo poleg OŠ imeti opravljen še eno- oz. dvoletni učiteljski tečaj. Njihova plača znaša med 50 in 90€/mesec, a so vseeno precej bogatejši od povprečnih prebivalcev. Poleg krede je edini »didaktični« pripomoček učiteljev šiba.V vasi Khuzama v zvezni državi Nagaland se učenci desetega razreda OŠ učijo izdelovati spletno stran, čeprav na šoli in v vasi nasploh ni interneta in ga nihče od učencev ni še nikoli uporabljal.

Nepal: Kljub temu, da imajo v Nepalu Ministrstvo za ženske in socialne zadeve, le 1% denarja, ki ga zberejo za šosltvo, namenijo izobraževanju deklic. O neenakem položajo deklic v šolah priča tudi citat osrednejga časopisa Kathmandu Post: »Vse do danes so ženske v teoriji označene kot hišni okras, v praksi pa kot sužnje. Deklicam ni dovoljeno sodelovanje v izobraževanju, fantje pa so na tem področju privilegirani«.

Angola: Za vpis v angolske šole je potreben osebni dokument, ki pa je v tej afriški državi bolj izjema kot pravilo.
Angolske šole so slabo opremljene – stole (plastične) si otroci nosijo od doma.
Ena od boljših šol v mestecu Calulu sprejme 1760 učencev. Poleg njih in učiteljev so na šoli še štiri čistilke in 8 stražarjev.
Pred nekaj leti so si državne oblasti zadale in uresničile projekt, da vsaka šola dobi tiskalnik, pri tem pa niso upoštevali dejstva, da marsiaktera šola nima elektrike, kaj šele računalnika.

foto: Rebeka Lovrec

Gvajana: Da pa le ne bo vse tako črno, omenjam še primer dobre prakse – gvajansko šolo Marian Academy obiskuje 745 učencev, ki jih poučuje 50 ustrezno izobraženih učiteljev. Med sedmimi cilji šole so učni cilji šele na šestem mestu, ostali cilji pa se večinoma nanašajo na socialni, čustveni in moralni razvoj učencev. Kljub šolnini in zahtevnim pogojem je zanimanje za vpis zaradi kvalitete poučevanja izjemno veliko. Tako nekateri starši svoje otroke v šolo vpišejo že takoj, ko se rodijo.