| nedelja, 15 maj 2011

Mlado dekle ne more več zaupati svojemu fantu, ki je pred leti navezoval stike tudi z drugimi dekleti. Čeprav ji sedaj ne daje nobenega povoda za dvome in je preteklo veliko časa, prihaja do navalov ljubosumja. Prosi za nasvet …

 

Spoštovani,

na vas se obračam s prošnjo za nasvet.

Stara sem 25 let in sem 5 let v zvezi s krasnim fantom, ki ga res ljubim.

Problem je v mojem nezaupanju in ljubosumju. Pred 4 leti je bil namreč on v krizi in je razmišljal, da bi me zapustil. Istočasno je navezal stik po telefonu in se tudi videval z nekaterimi puncami, ki jih je spoznal na nekem portalu. Ko sem (po naključju) izvedela za to, sem izgubila vse zaupanje v zvezo, v njegovo ljubezen in poštenost. Zatrjeval je sicer, da me ni nikoli prevaral, ampak da je bil zmeden in je skušal na tak način ugotoviti, kaj hoče.

Po tem sva šla za nekaj časa narazen, vendar me je prosil, da mu odpustim in se vrnem nazaj. Še vedno sem ga imela rada in sem popustila. Ni mi žal, ker je od takrat res čisto vse drugače. 4 leta se imava zelo lepo in čutim, da mi daje vso ljubezen. Načrtujeva poroko in otroke.

Problem je v meni, ker imam pogoste navale ljubosumja. Vedno ko gre ven s prijatelji, me tako skrbi, da me fizično boli celo telo. Razmišljam, kaj počne. Žal imam povrh vsega tudi zelo bujno domišljijo in si v glavi izrišem cele scenarije. Potem mu še nekaj časa težim, kaj so počeli, on pa vedno bolj ali manj potrpežljivo odgovarja, da naj ne skrbim, ker mi je zvest, ker je bila takrat kriza in je sedaj vse drugače - kar je tudi res. Vendar si ne morem pomagat. Želim se pogovarjat o tem, on pa ne, češ da ga je sram in bi rad to pustil za sabo. Ves je obupan, ker vidi, da mu ne zaupam, jaz sem jezna, ker ne razume mojih skrbi in potem se prepirava, čeprav se sicer nikoli ne.

V resnici mi ni nikoli dal povoda za kakšne dvome. Sicer pa sem ga tudi sama držala precej na kratko, tako da si vpričo mene ne upa niti pogledati okrog sebe, če gre kakšna ženska mimo.

Bojim se, da bom šla enkrat predaleč ali da se mu bo vse nabralo in ne bo več zdržal z mano. Hkrati pa mi v podzavesti nekaj govori: kaj pa če ti laže ... če ti je takrat, zakaj ti ne bi tudi zdaj ...

Nobeden od naju več ne ve, kako naj mi on povrne zaupanje in kako naj jaz pozabim (odpustila sem mu že zdavnaj). Ne želim celo življenje preživeti v takih dvomih.

Prosim za pomoč. Kaj naj storiva? Kako naj se o tem pogovarjava?

Iskrena hvala za odgovor!

ena

 

Pozdravljena!

Ljubosumje je čustvo strahu, da nas bo ljubljena oseba prenehala ljubiti in svojo ljubezen usmerila na tretjo osebo. Ni problem doživljanje samega čustva, temveč naša reakcija nanj. Lahko nam to čustvo pomaga postati bolj ljubeč partner, pomaga nam v procesu osebnostne rasti, lahko pa se izrodi v patološko ljubosumje (zasliševanje partnerja kje in s kom je bil, nenehni scenariji v glavi v času partnerjeve odsotnosti...), kar lahko začne partnerja toliko odbijati, utesnjevati, da želi zvezo čim prej zapustiti.

Normalno so v vsakem zakonskem odnosu trenutki ljubosumja, saj sta se partnerja ob poroki zavezala drug drugemu in nikomer tretjemu. V vseh ostalih odnosih, kjer te zavezanosti pripadnosti samo drugemu partnerju še ni, pa je ljubosumje pravzaprav neprimerno. Nihče nima pravice drugega partnerja vezati zgolj nase, sicer gre za egoistično ljubezen, ki si želi samo jemati zase in si dopoveduje, da ji nekdo pač pripada. V predzakonskih odnosih gre za neke vrste izpit med dvema mladima človekoma, kjer spoznata stopnjo svoje osebnostne zrelosti, kamor spada tudi čustvena zrelost. Ta pa pomeni v tem primeru tudi sposobnost obvladovanja notranjih glasov izbruhov ljubosumja, kadar partner ni v njegovi bližini.

Glavni razlog pretiranega ljubosumja je prepričanje neke osebe, da ni vredna ljubezni (ponavadi, če iz lastne družine niso prejeli izkušnjo brezpogojne ljubezni), zato imajo kompleks manjvrednosti in stežka zaupajo, da jih ima partner resnično rad. Resničen problem ljubosumne osebe je seveda ta, da se jim njihovi ljubosumni izpadi ne zdijo problematični, pač pa vidijo težavo v partnerjevem obnašanju. Prepričani so, da če bi se partner obnašal drugače, bi njihovo ljubosumje izginilo. Ljubosumna oseba mora torej svojo pretirano nagnjenost k temu strahu sama spremeniti, omiliti ali odpraviti. V veliko pomoč je lahko terapija, ki najprej pomaga odkriti globlji vzrok tega simptoma, potem pa se začne popravljanje izkrivljene samopodobe, uvid, sprejetje in upoštevanje lastnih vrednot, pa tudi sprejetje odločitve, da si zaslužijo ljubezen, vendar se morajo naučiti najprej ljubiti samega sebe, biti srečni sami s seboj. Takrat postanejo privlačni za partnerja (vsak se želi družiti s srečnim človekom) in nimajo več potrebe partnerja 'vleči' nase.

Mislim, da sem v tem zapisala dovolj, da se zavedaš nujnost začetka resnega dela na sebi, sama ali s pomočjo terapevta, ki te bo varno vodil po poti tvojega čustvenega in celostno osebnostnega zorenja.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2163-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti