Pa je ponovno tu – maj z obljubo toplih dni, novih ljubezni in pomladnih aktivnosti. Pa tudi z Marijinimi šmarnicami, ki nas bodo tudi tokrat spremljale, se nas dotaknile ali pa preprosto zbežale mimo.

Tokratna rdeča nit je povlečena prav iz Marijinega šmarničnega plašča. Marija, božja mati, naša mati in navsezadnje tudi ženska – ženska,ki je zmogla brezpogojno slediti božjemu načrtu. Dva tisoč let pozneje tudi ženske »nove dobe« skušamo najti smisel, pot, ki bi ji sledile.

Biti samo ljubeča in predana mati ter žena, že dolgo ni več prva in edina želja na spisku: izobraziti se, uspeti v poslovnem svetu, ustvarjati, zabavati se, ohraniti prijateljske stike, biti aktivna članica družbe … odkriti svojo »ženskost«. In kakšno »ženskost« nam ponuja naša družba?

V filmih nas navdušujejo igralke, ki so vedno in povsod brezhibno urejene, vitke, zapeljive in uspešne, oblečene po zadnji modi in ki jim ne manjka duhovitosti ter tiste privlačne skrivnostnosti. Razna kozmetična podjetja »hitijo na pomoč« navadnim smrtnicam s kupom lepotnih pripomočkov in posegov, ki naj bi nas približali vzornicam iz sveta slavnih; v revijah beremo navodila, kako postati podobne tej ali oni igralki. Zdi se, da bi nam vsi radi pomagali do naše sreče, pri tem pa seveda dobro zaslužili. Ženske smo tako postavljene pred umetno ustvarjen ideal, ki ga po naravni poti ni mogoče doseči in nas potihem vse muči, zagreni, nam postavlja nedosegljiva merila, po katerih smo ocenjene in popredalčkane: na lepe, uspešne, suhe, predebele, grde, za na odpad …

Nihče nas ni vprašal, ali se strinjamo s tem, da smo postale »prodajni hit« na policah pornografske industrije, blago, ki gre za med, brezne potrebnega in prenapornega vmešavanja čustev. Tu se kaže dvojni obraz družbe, ki se na eni strani ponaša s svojo naprednostjo in korektnostjo v odnosu do ženske enakopravnosti, na drugi strani pa ženske reducira na spolne objekte.

Družinsko življenje je večkrat predstavljeno kot ovira za žensko, ki se tako ne more uresničiti v karieri. Zvestoba in sreča v zakonu zavedno postajata nedosegljiva pojma – bolje se je ne poročiti, tako si samo ob svobodo, pa še prej se naveličaš eden drugega. Kje lahko torej ženska najde trdno skalo, na katero se bo naslonila v trenutkih stiske?

V tej novodobni zmešnjavi, ki ustvarja svojo žensko, teptanjeno dostojanstvo, predstavlja lep videz kot njeno bistvo in zagotavlja, da se bomo šele kot take izpolnile, je težko najti pravi odgovor. Marija pa nam ponuja že dva tisoč let star recept – zaupati Gospodu in pustiti, da nas vodipo poti, ki nam jo je namenil – pa naj bo to družinska, samska ali posvečena – ta nam je pisana na kožo in nas bo osrečila.