| torek, 03 maj 2011

Ko si ujet v občutke nemoči, ko se ti zdi vse brezsmiselno, nimaš prave družbe in nimaš niti ciljev, na katere bi se oprl … Svetovalka odgovarja …

 

Pozdravljeni!

Ujeta sem v občutke nemoči ter v vsa ostala negativna čustva. Vse to se je začelo dogajati, ko sem prišla po študiju domov. Ravno v tistem času sem tudi doživljala spremembe v ljubezenskem razmerju. V času, odkar sem doma se mi moje življenje zdi brezvezno. Nimam družbe, prav tako se v našem kraju nič ne dogaja. Povedati moram, da sem se osamljeno počutila že od majhnega, saj v moji vasi se nisem imela s kom družiti (malo otrok, pa še to sami fantje). Ko sem odšla v srednjo šolo in sicer v tuj kraj, sem bila mirna in sramežljiva, tako da si dosti novih stikov nisem nabrala. Prav tako ne na fakulteti. Imela sem nekaj dobrih prijateljic in tiščala z njimi, a sedaj je šla vsaka po svoje in vsaka je na drugem koncu Slovenije.

Z mamo se nikdar nisva kaj preveč razumeli, ker se želi vtikati v moje življenje in ga nadzirati. Ko sem prišla domov se je to zelo ojačalo, saj sem bila doma po cele tedne in počutila sem se totalno nemočno. Pomislila sem, da bi šla od doma, pa vendar sem vsa leta šolanja tako zelo hrepenela po domu, a ko sem prišla domov, je bilo vse drugače, kot sem si predstavljala. Tako zelo mi je hudo.

Nimam niti službe, čeprav sem diplomirala. Iščem, pa ni...

Tudi kar se tiče fanta ni rožnato. Sprašujem se ali je sploh pravi, saj se mi zdi, da sva si različna in da me ne razume/podpira. Včasih bi tako zelo rada, da bi me vsaj on razumel, mi kaj lepega rekel. Ampak on cele dneve dela in zvečer se mu ne da dosti ukvarjat z mano. Včasih me celo nadere, da kaj se smilim sama sebi. Tako sem potem še bolj užaljena in obupana.

Počutim se kot da nimam na tem svetu prav nič in da nimam nikogar, na katerega bi se lahko naslonila in bi me razumel. Vem, da imam težave sama s sabo in me je težko razumet včasih, vendar je tako zelo hudo, da se ne znam niti pobrat. Ko bi vsaj imela kako družbo, kakšne posebne cilje, bi se oprla na tisto, vendar nimam. Včasih še mislim, da sem zgrešila študij in me sploh več nič ne veseli. Groza me je, da pri teh letih ne vem kaj bi sama s sabo. Nekateri so že poročeni, imajo stanovanje ali karkoli, jaz pa sem kot en najstnik.

Kaj naj storim, da bom boljše? Da se bom spet veselila življenja? Da bom kaj dosegala, da bom prepričana vase?

Lep pozdrav.

 

Pozdravljena Nesrečnica!

Hvala ti za zaupane nam občutke nemoči nad spremembo trenutnega življenjskega stila. V takih trenutkih imaš vedno dve možnosti. Lažja je predajanje nesrečnim okoliščinam, objokovanje, da ne moreš nič narediti, prepuščanje negativnim čustvom in dokazovanje sami sebi (in drugim), da itak nimaš možnosti na nič vplivati, nič spremeniti itd. Dosti težja pot je, da se usedeš, vzameš v roke, si zapišeš, kaj si želiš v življenju doseči, ter to razdeliš na kratkoročne in dolgoročne cilje.

Bodiva kar najbolj konkretni, da vidiš, da tvoje trenutno stanje ni tako porazno. Tvoji dolgoročni cilji očitno so to, da si ustvariš družino, zaživiš samostojno in uživaš v poklicu, za katerega si se izšolala. Drži? Tvoji kratkoročni cilji, ki ti bodo pomagali korak za korakom pri uresničevanju dolgoročnih ciljev pa so: najti si službo, se osamosvojiti - kar očitno pomeni zapustiti svojo družino, si najeti ali kupiti manjše stanovanje in si ustvariti čisto svoj prostor pod soncem, spoznati ljubljeno osebo itd.

Se ti še zdi vse tako črnogledo? Ja, če še vedno ne veš, kako bi lahko začela uresničevati kratkoročne cilje.

Dandanes služba nikogar po končanem študiju ravno ne čaka, razen, če nimaš strašnih vez ali iščeš v zelo deficitarnem poklicu, kjer je več potreb po nekem delovnem mestu, kot povpraševanja po njem. Pri zaposlovanju se zelo upoštevajo izkušnje, ki jih v tistem delu, za katerega kandidiraš, že imaš. Tako, da pot pod noge in začni iskati čim več priložnosti za učenje tega, kar boš kasneje iskala v službi. Lahko na začetku zgolj kot prostovoljna pomoč - če bodo s teboj zadovoljni, verjemi, da ko bodo iskali kakšnega delavca, se bodo najprej spomnili nate, ki te poznajo in so te v neko delo že uvedli. Četudi na začetku le pogodbeno za določen čas. To je tvoje prvo izhodišče.

Kar se tiče bivališča, si zaenkrat precej odvisna od svojih financ, se pravi, da je finančno osamosvajanje pri tebi na prvem mestu. Išči zaenkrat tebi čim prej dostopne, sprejemljive rešitve. Kar nekaj družin npr. ponuja sobo ali del stanovanja v zameno za pomoč v gospodinjstvu, varovanje otrok ali pomoč ostarelim staršem. Poznam namreč kar nekaj mladih, ki so bili s to obliko zadovoljni, saj jim je omogočala prvo nekajurno zaposlitev, hkrati pa niso za stroške bivanja izgubljati toliko potrebnih finančnih sredstev. Seveda so še druge možnosti, od sobivanja s še nekaj vrstnicami v večjem stanovanju, kar precej zniža stroške bivanja, bivanje pri sorodnikih, kadar je mogoče itd.

Kar se fanta tiče verjamem, da se trenutno težje razumeta, če prihaja fant po napornem delu utrujen k tebi in si želi seveda najprej spočiti, verjetno išče tudi tvoje razumevanje, da večkrat ni zmožen pogovora s teboj. Seveda po drugi strani on tebe ne more razumeti, ko ti je težko, ker si še iščeš službo, bi mu rada potožila svoje razočaranje glede bivanja pri starših in svojo osamljenost, ki jo doživljaš. In ker se ne zmore zaradi utrujenosti ukvarjati s tvojimi problemi, te kdaj celo nadere, da se smiliš sama sebe. Verjetno te to prizadene, čeprav priznaj, da si trenutno po tem, kar si zapisala, bolj pasivna pri iskanju rešitev za izzive, s katerimi se srečuješ. A verjemi, da si sposobna premagati sleherni izziv, zato tudi prihajajo v naše življenje - da nam pomagajo postajati vedno boljši in osebnostno čim bolj zoreti. Trenutna rešitev kar se vajine zveze s fantom tiče je, da se trudita razumeti drug drugega, vendar pri skupnih srečanjih skušata iti preko svojih stisk in se posvetita drug drugemu. Tako lahko ti fantu pripraviš kakšno pozornost, ki je bo vesel, on pa tebi.

Skratka, če želiš biti boljše, se spet veseliti življenja, kar iščeš, postani aktivna pri iskanju rešitev svoje situacije. Očitno potrebuješ družbo, prijateljice, s katerimi si lahko delite del svojega življenja, razumete ena drugo in se podpirate. Najdi jih, možnosti je veliko. Če jih ne najdeš v domači vasi, se ozri širše. Saj ne potrebuješ dobre prijateljice videti vsak dan, da bi ti morala biti tako blizu. Tudi tri moje najboljše prijateljice so razseljene po Sloveniji, vendar se uspemo enkrat mesečno osebno srečati, ostalo pa smo v stiku preko mobilnega telefona in elektronske pošte. Vsaka od nas živi svoj način življenja, vendar smo v preteklosti vzpostavile tako zrel prijateljski odnos, da smo sklenile, da ga ne bodo prekinile ne naše vedno večje družine, ne medsebojna oddaljenost. Ponavadi sedaj naredimo tako, da pridemo z družinami enkrat k eni, drugič k drugi in si naredimo krasno popoldne - otroci se igrajo po svoje, naši partnerji se imajo tudi vedno kaj za pogovoriti, me pa smo srečne, da si lahko vzamemo čas za čisto naše pogovore...

Nič torej ni brezupno, razen, če se za to sama ne odločiš in čakaš, da bo nekdo drug to, kar moraš storiti, storil namesto tebe. Zato dvigni glavo, zaupaj vase, postavi si jasne cilje in začni zapisovati vse mogoče možnosti, da si zastavljen cilj tudi uresničiš. Verjemi, da kdor išče, tudi najde, če le stori vse, kar je v njegovih močeh. Prepričana sem, da bo tudi tebi pri tem uspelo, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(3 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2124-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti