| sreda, 27 april 2011

Mama je v skrbeh zaradi najstniškega sina, ki je popustil pri učenju. Na vsak način bi mu rada pomagala in z živci je povsem na koncu. Stanje v družini je napeto … Kaj naj stori?

 

16- letni sin daje upor za učenje, ne vem, kaj naj storim. Problem je v tem, da se čisto preveč sekiram in trpinčim samo sama, noben drug (mož, ostala dva otroka). V gimnazijo sicer hodi, nima neopravičenih ur, samo sedaj v mesecu marcu je pa čisto popustil. Malo krivim kemijo, ker je kontrolno pisal ena in je zgrešil 0,25 točke do pozitivne. Za kakršnekoli inštrukcije pa nimamo denarja. Sama se mu ponujam, da bi se skupaj učila, pa noče sprejeti pomoči. Najbolj pa me boli, da vse ostalo doma in v družini ne deluje normalno. Vse je napeto in v pričakovanju kaj bo. Z živci sem na koncu, saj si vse skupaj očitam, saj berem tako, da je otrok odraz staršev. Kaj naj storim?

Hvala in lep pozdrav, Hribovka

 

Pozdravljeni Hribovka!

Verjemite, da ste še ena izmed mnogih staršev, katerim njihovi otroci delajo sive lase. Seveda si vsak starš želi, da bi bil njihov otrok v življenju uspešen, da bi mu vsaj pri izpolnjevanju šolskih obveznosti dobro šlo. Vsak starš želi svojemu otroku pri tem kar najbolj pomagati. Do tu vse lepo in prav. Dosti težje je, če se otrok ne zaveda svojih šolskih dolžnosti, če se mu šolske neuspehi ne zdijo pretirano tragični, če se niti ne trudi, da bi jih popravil. A sami pravite, da je sin, če sem prav razumela, popustil, odkar je pisal negativno test od kemije. Čisto vseeno je, da mu je le malenkost manjkala do pozitivne. Sama vedno prepričujem mlade, naj se nikoli ne učijo le za pozitivno, saj je možnost, dosege negativne ocene neprimerno bližja, kot, če se potrudi in nauči za višjo oceno. Seveda se sedaj, ko se pridobivajo še zadnje ocene, zaostrujejo tudi odnosi v vaši družini, da čuti fant še večji pritisk, ki mu verjetno pri večji zavzetosti za učenje ne pomaga. Pri 16. letih mora biti fantu tudi jasno, da je samo na njem odgovornost za uspešno dokončanje letnika, ne na vas in na drugi pomoči. Zato, kot ste sami ugotovili sebe res po nepotrebnem trpinčite, ker mu želite na vse mogoče načine pomagati. Iščete podporo, da ravnate prav, da ste skrbna mama. Zagotovo želite sinu najboljše, vendar če sam ponujene pomoči ne sprejema, se lahko le umaknete in upate, da se bo sam še pravočasno spravil k učenju, sicer bo pač letošnje počitnice preživel za knjigami - mimogrede je marsikomu ta izkušnja pomagala, da si je ni v kasnejših letnikih nikoli več privoščil. Ne vem, koliko ima vaš sin dobrih učnih navad, koliko prav se zna učiti, kako si zna učenje olajšati. Ne vem, kje so razlogi za njegovo popuščanje v šoli. Vsekakor mu z veseljem pomagam s konkretnimi nasveti glede učenja, če se mi oglasi. Le on je namreč tisti, ki drži v rokah krmilo barke svojega življenja in srednja šola je prva preizkušnja zrelosti mladega človeka in njegovega zavedanja odgovornosti za obveznosti, ki jih ima - trenutno je to samo šola.

Upam, da se mi vaš sin čim hitreje oglasi, sami pa se skušajte odmakniti od nenehnega priganjanja sina k učenju. Naj se zaveda, da bo pomoč dobil, če bo zanjo prosil, v vsakem primeru pa bo posledice šolske uspešnosti ali neuspešnosti nosil sam in to tudi sami sprejmite in upoštevajte. Njegova trenutna neuspešnost ne pomeni, da ste slaba mama, pomeni samo, da ste sinu na razpolago, če vas za pomoč prosi, da mu poveste za vire pomoči pri učenju, če se zanjo odloči, da mu lahko želite vse najboljše, tu pa se vaša vloga tudi konča.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2416-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti