Marko Sabotič | sreda, 20 april 2011

ImageMenim, da večina ljudi, ki pride v spovednico, želi ostati skrita, nepoznana in brez duhovnikovih vprašanj. Tako nas je tudi učil profesor na fakulteti. Priznam, da me je bilo strah prvih spovedi. Ali bom znal na pamet zmoliti odvezo? Kaj bom povedal spovedancu? Ga morda ne bom ranil s svojimi neizkušenimi besedami? Iz časa strahu pred epidemijo ne vem katere gripe že, je v marsikateri spovednici na okencu med spovedancem in spovednikom ostal na rešetkah najlon, ki preprečuje širjenje bacilov. Saj se morda spomnite, ko se je pri mašah odsvetovalo križanje z blagoslovljeno vodo in podajanje rok pri pozdravu miru.

Čas bacilov je mimo, vendar najlon ostaja. Sam skoraj nikoli ne vem, kdo je oseba, ki se spoveduje. Nikoli ne pogledam skozi rešetke, ker je za večino menda tako prav. Tako lahko rečem, da spovedovanje skoraj popolnoma nič ne vpliva na moj odnos do ljudi, ki jih srečujem v vsakdanjem življenju in v spovednici. Konec koncev pa: navadno že, ko oseba govori grehe, sproti pozabljam, kaj je povedala.

Zato imam navado, da ko oseba vstopa v spovednico, z vero, da govori Bog po Svetem Pismu, odprem naključno stran brevirja (molitvenik s psalmi in odlomki iz Svetega Pisma) in ob teh zapisanih besedah poslušam izpoved. Ta stavek ali dva spovedancu tudi preberem in povežem z njegovo izpovedjo. Imam kar nekaj izkušenj, da so odlomki, ki se odpro, res na pravem mestu. Da, Bog res nagovarja prek Svetega Pisma.

ImageGotovo, spoved brez rešetk in najlona je lepša. Spovednika in spovedanca še bolj obogati, lažje se pogovoriš. Žal pa danes ni kaj dosti razširjeno osebno spremljanje (včasih so temu rekli duhovno vodstvo). Sam imam t. i. »osebnega spremljevalca« h kateremu sicer ne hodim k spovedi, se pa z njim mesečno srečujem in odkrito pogovarjam o svojem odnosu do Boga, o veseljih in žalostih.

Mislim torej, da ni potrebno, da duhovniki odstiramo najlone, pač pa je vsak spovedanec povabljen, da na nek način izrazi željo, če želi biti poznan, če želi pogovor in če želi več kot samo tri minute.

 

 

 

Zadnja sprememba: sreda, 20 april 2011
(16 glasov)

Komentarji 

 
#1 pikicakičakatončka 2011-04-24 20:00 dolgo dolgo mi je bila ljubša spoved v treh minutah. ko pa sem doživela ono drugo, stari zame ni več tisto pravo. Zdi se mi, kot da stvari nisem piovedala tako iskreno. Anjrajši grem vsakič k drugemu duhovniku, ki mi ni znan, a imam z njim dolgo, odkrito spoved in pogovor. Krasni so ti duhovniki! Redko kateri me z besedami ne pretrese tako, da odidem od njega objokana od olajšanja …

Lepo veliko noč pa veselite se Svetlobe vse leto! :)
PIKCakičakatonč ka
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3432-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti