Damir | ponedeljek, 18 april 2011

Človek se v življenju izraža na mnoge načine. Najpogosteje seveda z govorom, z mimiko, z glasbo, slikanjem, kiparjenjem, plesom in še na druge načine. In s tem predvsem izraža sebe. Svoja občutja, hrepenenja, strahove… Kot glasbenik bi rad skozi glasbo izrazil sebe.

Image

Temeljna stvar v mojem življenju je Bog. Ni nekje nepredstavljivo daleč, temveč blizu, ob meni. Z mano se smeje, z mano joka, z mano pleše, z mano uživa ob zvokih kitare. Zato skozi glasbo izražam tudi to prijateljstvo. Ni potrebno, da v vsakem verzu omenjam njegovo ime. Ni potrebno, da v vsaki pesmi omenjam njegovo ime. Bistveno je, da USTVARJAM. Da v glasbo vnašam meni domače občutke.
Skoraj vsa glasba, ki obstaja, je v ponos Božji ustvarjalnosti. Razkriva lepoto danih talentov. Izvzeta je le satanistična glasba, ki idejno časti poraženca.

Vsi se verjetno strinjamo, da je za opevanje Boga potrebna lepa glasba. A ta lepota je relativna. Nekateri pod besedo lepo prepoznajo umirjeno glasbo, drugi energično, za tretje je lepota glasbe skrita v čim večjem številu izgovorjenih besed. Torej je lepo tisto, kar nam je blizu. Kar je blizu vsakemu posamezniku. Zame je to vsekakor energična glasba močnejših ritmov. Zato je taka glasba zame lepa in primerna za opevanje občutij v zvezi z Bogom.

 

Na vse skupaj pa vpliva tudi sam spol izvajalca. Ženske doživljajo lepoto skozi svojo romantično naravo. Posledično je ta glasba mehkejša in mirnejša. To je odsev njihove ženske narave in hrepenenja. V slovenski Cerkvi dobim večkrat občutek, da bi v okvir ženske ustvarjalnosti radi uvrstili tudi moško izvajanje. Na splošno se celotno ustvarjalnost poskuša omehčati v ženska merila.
Moramo se zavedati, da je moški drugačen. Da je po naravi borec pripravljen na akcijo. Da mora to živeti, da ostane moški v pravem pomenu besede. Seveda se približa ženski lepoti in načinu izražanja. Vendar pa ne sme zanemariti svoje moške narave. Prav to mora bolj ali manj izražati tudi v glasbi. Zato svoja občutja rad izražam v divjih ritmih.

Krščanska glasba je glasba veselja. Srčika moje vere je dejstvo, da so moji grehi odplačani. Da kazen zanje ne bo naložena name, temveč je bila odplačana doli ob jeruzalemskem obzidju. In ta misel me navdaja z velikim veseljem. Izhodišče za versko žalost in potrtost pa je le eno. In sicer, zavedanje, da sem jaz krivec za Jezusovo smrt. Kar pa ima pomen le, če vodi v moje spremenjenje. A veselje prevlada. Zato, VESELIMO SE. Ne igram za Boga. Igram zase in za vse poslušalce.
Ko zmanjka besed je na vrsti kitara. V njen zvok lahko vložim ogromno strasti, hrepenenja in veselja. To je to: jaz, Bog in moja kitara.

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 18 april 2011
(7 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2673-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti