25-letnica, ki se približuje koncu svojega študija, je vse življenje preživela ob očetu alkoholiku. Zdaj ugotavlja, da ima tudi sama številne težave. Kakšne korake v prihodnost naj naredi?

 

Lep pozdrav,

imam 25 let, študiram - do konca študija imam še 3 izpite, od julija 2010 sem doma, a mi študij ne gre več dobro.

Živela sem in živim v družini alkoholika - oče.

Pije že celo moje življenje in ugotavljam, da imam sama zelo velike težave in sicer, ne cenim se dovolj, težko se izpostavljam, drugi hodijo po meni, vsem rečem ja, če jim rečem ne, se počutim krivo, poleg tega imam fanta, v katerega sem dolgo časa bila zaljubljena, sedaj ga imam še vedno zelo rada in on mene, a vendar mislim, da zaradi težav, ki jih imam doma, nama ne gre več dobro. Doma sem skozi pod stalnim psihičnim pritiskom, starši mi skoraj ničesar ne dovolijo, mama ko me ni 3 ure doma, že kliče, ko pa sem doma, ravna z mano kot s 5-letnim otrokom, na očeta je jezna iz dneva v dan in jaz to vidim kot sem to gledala celo življenje, potem je 3 dni dobro, potem pride nazaj jeza, meni celo govori grde stvari o njem, da mu je alkohol uničil možgane, da je prizadet, potem pa je vsa prijazna z njim. Veliko literature sem prebrala o alkoholizmu, med njimi tudi knjigo dr. Ruglja, kjer piše, da je tudi z žensko, ki je pristala na odnos z moškim, ki pije, nekaj narobe - pač naj vam povem takole, še do pred kratkim sem svojo mamo imela za svetnico, sedaj pa ugotavljam, da je z njo res nekaj narobe - namreč sama je močno jezna, čustveno zavrta, po drugi strani močno prijazna, vendar polna jeze in razočaranja, zato odnosi niso takšni kot bi lahko bili. Poleg tega imam brata, ki je star 30 let, ima zelo dobro plačo, a je še vedno doma, in je non stop v konfliktih predvsem z očetom, zadnje čase pa ponižuje in zaničuje, prezira tudi mene. Iskala sem rešitve, kako bi se moje počutje izboljšalo. Imam namreč nono, ki ima garsonjero v Izoli in mi je rekla, da lahko grem tja, če želim - se učit namreč. Po eni strani bi šla, po drugi strani bom stran od fanta, ki je trenutno skoraj edini s katerim se slišim in vidim vsak dan in me razume. Tam bom sama, jaz in knjige, njega seveda ne bom videla, saj je preveč km, da bi se vozila vsak dan tja in domov. Tako bi se videla kvečjemu za konec tedna.

Sama sem pred veliko dilemo, kajti mama me veže na dom, hkrati pa ve, da ni niti približno tako kot bi moralo biti, z očetom doma nimam skoraj nikakršnega odnosa, redki so dnevi, ko je dobre volje, oz. jih skoraj ni, z bratom se tudi odnos krha, čeprav sva se dobro razumela, a tudi on počenja stvari, ki jih ne odobravam, kadi travo že dosti let.

Zares, hotela sem, da se stvari popravijo, vlagala tudi trud, a bila povsem razočarana. Rekla sem si tudi, da imam samo enega očeta, katerega moram spoštovat in ne smem bit nanj jezna, a nekako ne gre ...

Vem pa tudi, da tudi če odidem v Izolo, bodo moja čustva z menoj, ne bodo izginila, ravno tako bom razmišljala o bolečini, poleg tega se bom oddaljila od fanta, s katerim se dobro razumem in kar nočem storiti ... Doma imam svojo sobo, v kateri se lahko učim, v njej me nihče ne moti in tako sem mislila, da bi lahko bilo mogoče dobro, če vseeno ostanem doma še za te tri izpite in da si naslednje leto poiščem delo in grem stran. Ne vem, v bistvu sem na pravem razcepu, ker po eni strani vem, da bi v Izoli bila bolj umirjena, ko bi šla proč od problemov doma, da bi delala na sebi, tu doma, pa tudi če poskušam delati na sebi, se počutim kot v kletki, da me neprestano kdo nadzoruje - mama, da mi neprestano kdo jemlje energijo - oče , da me neprestano kdo kritizira - brat!!! Vem, da je grdo govoriti o družini na takšen način, a vendar moja dejanja do njih so bila tudi dobra, a ko si tako razočaran, se ti skoraj vse poruši.

Hkrati imam strah, da mi v Izoli sami ne bo uspelo, da bom preveč pogrešala fanta, najverjetneje imam strah, da ne znam živeti sama.

Moram pa povedati, da bi z mano odšel kuža in bi mi on delal družbo, ostalih ljudi pa na obali ne poznam, tako je prisoten predvsem strah, da bi tam bila sama in bi se tako moja žalost še povečala.

Prosim pomagajte mi,

pozdrav, Erika

 

Pozdravljena Erika!

Najprej čestitke ob skorajšnjem zaključku študija, čeprav se ti to trenutno zdi še kar nedosegljiv cilj.

Prestajaš posledice življenja z alkoholikom. So ti kaj znane tele značilnosti otrok alkoholikov:

1. Ugibamo o tem, kaj je normalno vedenje. Ne prepoznamo normalnega, kadar ga vidimo.

2. Imamo težave s sledenjem projektu od začetka do konca. Imamo ideje, ne pa postopka, da bi idejo uresničili. Naučili smo se, da je namen tisti, ki šteje, ne obnašanje.

3. Lažemo tudi takrat, kadar bi bilo lažje povedati resnico.

4. Sami sebe sodimo brez milosti.

5. S težavo se sprostimo in zabavamo. Kot otroci se nismo nikoli naučili igrati.

6. Sami sebe jemljemo preveč resno. Življenje je napor.

7. Imamo težave z intimnimi razmerji. Strah pred zapuščenostjo je prevelik, da bi nam dovolil uživati v razmerju.

8. Nenehno iščemo odobritve in pohvale od drugih, ker si jih ne znamo dati sami.

9. Pretiravamo z reakcijo na spremembe, na katere nimamo vpliva. Kot otroci nismo imeli kontrole nad spremembami, ki so ogrožale našo varnost in preživetje.

10. Smo zelo odgovorni ali popolnoma neodgovorni.

11. Ne znamo reči NE zaradi potrebe po odobravanju.

12. Ne postavljamo mej.

13. Smo idealni kandidati za izgorelost. Da lahko prekinemo začaran krog, moramo zboleti.

14. Nimamo občutka za delo z drugimi ali med drugimi. Navajeni smo delati stvari sami. Tako smo preživeli v kaotični alkoholični družini. Kljub temu dajemo vtis kot da sodelujemo.

15. Smo ekstremno lojalni, tudi če imamo dokaze, da lojalnost ni zaslužena ali potrebna. Smo čudoviti prijatelji in sodelavci. Naučili smo se iz izkušenj v alkoholični družini.

16. Smo impulzivni. Reagiramo nagonsko, ne mislimo na posledice.

17. Hočemo takojšnjo nagrado, ne maramo tistih, ki pridejo sčasoma. Kot otroci smo se naučili, da če čakaš na nagrado, ne pride.

Nisem ti jih izpisala zato, da obupaš, temveč ravno obratno, da se zavedaš, katera neprava in negativna doživljanja in misli so v resnici posledica življenja ob staršu, ki zlorablja alkohol in zasužnjuje tudi družinske člane. To je prva stopnja, da se zavedaš, kakšne značilnosti lahko imaš.

Druga stopnja je, da imaš pred seboj jasen cilj, kaj si želiš doseči. Gotovo se želiš osvoboditi teh napačnih doživljanj. To bo zelo težko uresničljivo dokler boš nenehno v stiku z osebo, katere vpliv ti povzroča ta doživljanja. Seveda je najbolj prikladno, če imaš možnost, da se vsaj do uspešno opravljenih zadnjih treh izpitov preseliš nekam, kjer boš imela resničen mir in dobre možnosti za zbran študij. Pravilno predvidevaš, da ti tudi tu ne bo verjetno tako lahko, saj nisi navajena sama živeti, celo strah te je tega. Vendar je to korak, ki ga boš morala storiti, preden se odločiš za skupno življenje v zakonu. Če se najprej sama ne boš počutila zadovoljna sama s seboj, srečna v samostojnem življenju in svobodna v samskem življenju, se bo to prej ali slej pokazalo zelo negativno v tvoji bodoči resni partnerski zvezi. Velika verjetnost je, da se boš na fanta nezdravo navezala, se prekomerno zanašala nanj, na njegovo pomoč, mu želela v vsem ugoditi. To pa je dolgoročna garancija za slej ali prej propadlo zvezo. In dokler ne boš sama naredila kar nekaj korakov v svoji osebnostni rasti, predvsem večji samostojnosti, samozaupanju in zanašanju na svoje notranje moči pri soočanju z izzivi, se zna tvoje dosedanje doživljanje ponavljati ali vztrajati. Bivanje v Izoli vzemi kot začasno rešitev do dokončanja študija ter izziv zate, da se naučiš v enem letu kar nekaj samostojnosti in zaupanja vase, kar ti zelo primanjkuje. V tem času boš začela drugače doživljati sebe (dosti bolj pozitivno), zaradi česar se bo spreminjal tudi pogled na tvojo družino, odnos s fantom itd. Pusti se presenetiti, sprejmi izziv.

Ja, starše je treba spoštovati, kadar potrebujejo, smo jim otroci dolžni pomagati. To pa ne pomeni, da moramo sprejemati njihov način življenja, biti žrtve njihovih zasvojenosti in njihovi ujetniki v lastnem domu. Kadar dom ne zagotavlja tvojega osamosvajanja, procesa osebnostne rasti, si dolžna iz odgovornosti do sebe, svojega življenja svoj način življenja spremeniti. Osamosvajanje nikoli ni lahko, je pa lažje, če imaš ob sebi ljudi, ki te imajo radi in zaupajo vate. Tudi kuža ti je lahko v čustveno oporo, tako, da ga kar vzemi s seboj. Predvsem pa bodi prepričana, da ti bo uspelo. Prišle bodo krize, ko se boš spraševala, če si se prav odločila, ko si šla od doma, imela boš tudi 'napade' slabe vesti, vendar se zavedaj, da so to skušnjave, ki ne vodijo v tvojo osvobojenost, zato jih spodi, kadar se ti pojavijo. Zaupam, da boš zmogla, vedi, da bomo vsi, ki si nam svojo stisko zaupala, mislili nate in ti zaželeli vse najboljše, ti skušali dati pogum, kadar se boš na nas spomnila. In ti z veseljem dali konkreten nasvet in spodbudo, kadar jo boš na svoji poti osamosvajanja potrebovala. Zato smo tu. Kar oglasi se, kadar boš zopet potrebovala nasvet.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2016-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti