| petek, 08 april 2011

Izgubljena študentka se po več selitvah in vedno novih cimrah nikakor več ne more umiriti. Nikjer se ne počuti varno in vse okoli nje jo moti. Svetovalka odgovarja, da je rešitev v spreminjanju sebe in ne drugih …

 

Sploh ne vem, kako se naj lotim, ker je zelo težko zaobjeti vse moje težave pod en imenovalec, ker jih je toliko in so večplastne. Poskušam jih sama preseči že odkar sem začela študij, kajti prej sem živela v dijaškem domu in nisem zaznala takšnih čustev. Nekako odkar sem se preselila v študentski dom, se počutim grozno, kot da nimam doma, kot da nimam kam se skrit pred vsemi ljudmi. V dijaškem sem imela na začetku celo 2 cimri (torej smo bile 3 v sobi) in ni bilo tega občutka ujetosti, oz. da se v lastni sobi počutiš kot tujec. Omeniti moram tudi, da sta starša ločena in uradno živim z mamo, ki pa živi v enosobnem stanovanju in tako nimam kam ter sem stalno v študentskem domu.

Tako odkar sem tukaj, pa čeravno sem se vmes že parkrat preselila, cimre se menjujejo skoraj vsako leto (pač diplomirajo ali se odselijo in dokaj hitro se vseli nova), ne morem spati, se ne morem učiti in moja bolezen se je res zelo poslabšala.

Zaradi tega sem zgubila že 2 leti študija, ker se mi je zdravje tako poslabšalo, da sem preživela več časa po bolnicah, urgencah in pri zdravnikih kot na fakulteti. Res ne vem, zakaj se počutim tako ogrožena in me vse, prav vse moti.

Zelo me moti, da cimre ne znajo čistiti in imajo res drugačne predstave o tem, kaj je čisto in kaj je površno počiščeno; potem me moti, kako moja cimra je in pije, cel čas pokašljuje in požira kot da ima stalno vneto grlo, itn.

Že ko pridem v stanovanje vsa utrujena od vaj in predavanj, me resnično vse mine, da bi sploh vstopila. Najraje bi kar izginila. Zadnje čase kar resno premišljujem o samomoru, ker komaj še živim od teh neprespanih noči, poslabšanju bolezni, kar pomeni stalna kronična bolečina (prirojena miotonija in trenutno samo sum na revmo, kajti čakalna doba pri revmatologu je recimo malo več kot 1 leto, drugi zdravniki pa ti samo predpisujejo protibolečinska, pa še te neradi, kot da si izmišljujem, da me tako zelo boli), itd. Resno se mi že meša od vsega tega in komaj zmorem slediti vsemu.

Poskušam se s cimrami dogovarjat, doreči stvari, ampak one kar po svoje in v obraz mi rečejo, da ja, da ok, potem pa se dogovora ne držijo. Tako, da je tudi ta opcija že šla.

Poskušam moliti, meditirati, prebiram takšne in drugačne knjige o samopomoči, se trudim ne osredotočati na to, ali vsakič ko pridem v dom, ko me pozdravijo znane vonjave od cimrine kuharije in razdejanja v kuhinji, me mine vsa volja ter spet začnem boj proti sami sebi. Res ne vem, zakaj se tako počutim in zakaj me to vse tako moti. Saj si iščem lastno sobo (ker zaradi 2 let ponavljanja, pa čeravno ne zdravstvene, nisem kandidat za samsko sobo v ŠD), ampak so tako drage, da si to absolutno ne morem privoščiti.

Res ne vem, kako se naj spet umirim, najdem to varnost, da me drugi v moji bližnji okolici ne bodo tako motili.

Izgubljena

 

Pozdravljena Izgubljena!

Hvala ti za tvoj zapis. Hrepeniš po varnosti, ki jo očitno najbolj doživljaš sama s seboj, ob čim manj spremembah in načinu življenja, kot se tebi zdi najboljši.

Do dokončanja študija se res zdi najboljša rešitev zate, da si uspeš najti sobo, kjer boš živela sama, čeprav si predstavljam, da so te najdražje in jih ni ravno v izobilju. Po drugi strani je treba natančno ugotoviti vzrok tvojih doživljanj. Seveda mora biti zelo naporno in očitno tudi zdravstveno ogrožujoče, če te tako iztirijo povsem vsakodnevne spremembe, različnost življenja, reagiranja, obnašanja drugih vrstnikov. Gotovo se ne bodo mogli vsi spremeniti zaradi tebe, temveč boš morala sama spremeniti svoje doživljanje sveta okoli sebe. In takrat bo zagotovo tudi bolezen izgubila svoj vzrok pojava in izginila. Očitno ti ogromno pomeni lasten dom, ki si ga že z odhodom v dijaški dom 'izgubila'. Gotovo ne bo rešitev, da si po uspešno dokončanem študiju najdeš službo ter bivaš v enosobnem stanovanju pri mami, saj bosta živeli precej utesnjeno. Premisli, kakšna je druga možnost, s tem, da nimaš sredstev za najem ali celo nakup samostojnega stanovanja. Gotovo ti bo lažje, ko boš imela redno zaposlitev, od katere boš lahko namenila večji del prihodka za najem stanovanja, kot si ga želiš. Pa vendar se bojim, da se bodo tvoje težave vedno znova vračale, saj boš tudi v službi lahko večno nezadovoljna nad delom in obnašanjem sodelavk. Kakšna je torej druga možnost? Kakšno pravico se imamo vtikati v življenje drugega človeka? Dobro, če začasno živimo skupaj, se dogovorimo za neke skupne dogovore, pravila, da si vsi skupno bivanje polepšamo. Kakšno pravico pa imamo soditi in zahtevati spremembo vedenja človeka s katerim delamo? Vsak človek ima svoj način življenja in svoj pogled na to, kako želi živeti, kako se obnašati, koliko pozornosti namerava posvečati določenim vidikom vsakdana. Kako bi sama reagirala, ko bi se kdo začudil tvojim doživljanjem, tvojim zahtevam, tvojim obsodbam napak drugih? Dejstvo je, da imaš zelo toga prepričanja, kaj je prav, kaj je čisto, kako se pravilno obnaša in to za življenje ni ravno obetajoče. Rešitev pa je samo v tem, da začneš svoja doživljanja in prepričanja spreminjati. Na začetku boš potrebovala tedensko pomoč terapevta ali zelo osebnostno zrelega človeka, ki mu zaupaš, da te osvobodi tvojih okov. Že v pol leta vztrajanja pri osebnostni rasti, boš začutila znatno sprostitev občutka ujetosti vase in življenje boš doživljala vedno lepše. Verjamem, da ti trenutno tako bolezen kot vse spremembe jemljejo ogromno energije, vendar verjemi, da je edina trajna rešitev v vztrajanju pri terapiji, dokler se ne bodo začeli kazati očitni rezultati tvojega dela na sebi. Takrat bo vse lažje, doživela boš, da so ljudje na svetu tudi zato, da te česa o tebi naučijo, ti odprejo oči in ti pomagajo postajati vedno boljši človek. Začni resno razmišljati o takem razpletu svoje prihodnosti, zagrizi se v redno delo na sebi in prepričana sem, da se bo tvoje doživljanje postopoma začelo spreminjati, s tem pa izboljševati tudi tvoje zdravje, uspešno boš dokončala študij in se zaposlila. Sanjaj o tem, dnevno večkrat si te prizore svojega življenjskega uspeha 'nariši' pred oči. To ti bo v veliko pomoč pri vztrajanju, dokler se ne osvobodiš okov, ki te trenutno zasužnjujejo. Prepričana sem, da se čez dobro leto oglasiš in poročaš o svojem uspehu, če pa boš na tej poti potrebovala spodbudo in oporo, brez zadržkov piši ali se oglasi.

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Komentarji 

 
#1 LUKAAA1 2011-05-15 14:21 Mogoče rabiš samo prehranska dopolnila(Herbl ine) Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2045-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti