Bili smo že na kmetiji, pod budnim očesom brata, v baru, no, sedaj še na dvoru. Kaj si lahko sploh še izmislimo? A ni strahu, producentom resničnostnih šovov nikoli ne zmanjka idej, ljudje pa smo še vedno željni »iger« - le arena se je malce spremenila.

S prvim resničnostnim šovom Sanjski moški se je v Sloveniji začelo leta 2004 in od takrat se vsako leto pojavi kakšen in vse več ljudi se prijavlja nanje. Takih, ki jim ni težko odreči se lastni zasebnosti, ko sta v igri denar in »slava«. In za kaj potem  ljudje izkoristijo svojih pet minut v soju žarometov? O njih se še nekaj časa piše v raznih tabloidih, svojo prepoznavnost pa potem poskušajo unovčiti na različne načine – ko sem raziskovala, kam je odneslo bivše zmagovalce in zmagovalke, sem med drugim prišla tudi do Playboyeve strani.

Nasploh smo ljudje izjemno radovedna bitja: radi pokukamo v življenja drugih, še posebno slavnih, in jih nato komentiramo, zato je tudi rumeni tisk eden izmed najbolj branih. Ko pa ti nekdo ponudi na ogled »življenje v živo«, je vsa stvar še bolj zanimiva. Ljudi ne zanima dolgočasno življenje povprečnega  državljana, ujetega v rutino in obteženega s predpisi, ki jih mora upoštevati. Veliko bolj zanimivo je gledati, kako se podirajo meje, in k temu stremijo vsi resničnostni šovi. Nastopajoči s podpisom pogodbe postanejo marionete, s katerimi lahko producenti prosto upravljajo, jih spravljajo v neprijetne situacije, ki so velikokrat moralno sporne.

Če še nismo zaslutili sprevrženosti, nas bo o tem mogoče prepričal podatek, da so zasnovo za prvi resničnostni šov razvili Hitlerjevi sodelavci. Po mestih naj bi se na velikih ekranih predvajalo življenje arijskega para. Šlo naj bi za »dokumentarec«, ki bi ljudi »poučeval«, kako naj živijo. Med drugim so na program uvrstili tudi usmrtitve kaznjencev. Hitler se je predobro zavedal kakšno moč ima nad ljudmi televizija – svojega načrta mu sicer ni uspelo izvesti.

Sodelovanje v resničnostnih šovih ali njihovo spremljanje ni zgolj vprašanje, koliko cenimo svojo in tujo zasebnost, gre tudi za naše vrednote. Televizija je poleg staršev, šole in drugih institucij postala ena izmed vzgojiteljic, ki velikokrat nadvlada ostale. Otroci sprejemajo tisto, kar vidijo, veliko bolj kot besedo in to vzamejo za zgled. Pa ne samo otroke, tudi nas televizija zasvaja – če se že ne strinjamo s tem, kar se predvaja, pa to vsaj toleriramo in se nam ne zdi nič nenavadnega. In dokler ne bom pokazali, da takih »iger« ne želimo več, nas bodo z njimi pridno obsipali. Vse, samo da je narod zadovoljen.