| sobota, 26 marec 2011

Dvajsetletno dekle pravi, da ima fanta, kakršnega bi si želela marsikatera. Vendar v sebi goji simpatijo do drugega. Tako se nikakor ne more odločiti, kaj si zares želi in kaj je prav …

 

Lep pozdrav!

Ne vem, kje naj točno iščem pomoč, zato sem se obrnila na vašo svetovalnico, kjer sem že prebrala nekaj odgovorov in so se mi zdeli zelo uporabni. Imam težavo, ki je nikakor ne znam sama rešiti, resno sem že razmišljala o pogovoru s strokovnjakom - psihologom v tem primeru. Imam fanta, ki me ima zelo rad. Vem da bi zame naredil več kot si jaz to zaslužim. Dogaja se mi namreč, da se v meni prebujajo čustva do drugega fanta, kateri mi je bil všeč že v preteklosti. Ampak to ni tako nedolžno. Recimo ko sem v družbi fanta in opazim svojo simpatijo, se začnem do fanta obnašati nesramno. Postanem živčna in zadirčna. Ob simpatiji se pa kar topim. Fant je to že opazil, imela sva pogovor in sem mu zatrdila, da ne čutim do nikogar drugega nič. Povedala sem mu tudi, da ne vem če do njega gojim iste občutke kot na začetku, ampak problem pa nastane še večji, ko sprejmem odločitev. Ker se mi je zdelo ne-fer, nepošteno do fanta, ki me ima tako rad, in ker sem se naučila iz prejšnje zveze iskrenosti, sem mu povedala, da ne čutim to, kar čuti on. Bila sem vesela, ker sem bila poštena, simpatija me je zelo zanimala. Potem pa spet BUM in pogrešala sem fanta. Zaradi navezanosti ali ljubezni...??? Boli me to, ker se zdim sama sebi egoistična in vem da si to ne zasluži. Ampak resnično je to, da ko sva skupaj vem, da ga ne ljubim kot bi mogla, vem da mi je všeč drugi.. Ko pa zberem pogum, ga pa pogrešam in simpatija zbledi... Nikakor ne morem priti do točke in reči "to je to, to je prava odločitev!" Ne vem, kaj je krivo. Moteče je tudi, da sem bila v prejšnji zvezi 4 leta in sem takoj začela drugo. Vem pa tudi, da prej ko sem imela fanta sem bila res neskončno zaljubljena in drugih moških nisem niti opazila... Zdi se mi na trenutke, da sama sebe ne poznam, da so mi lastna čustva tuja. Kot da bi se le prepuščala toku dogodkov in plula med odločitvami drugih. V mojem primeru se mi sploh ne zdi pomembno to, kaj bo moja simpatija potem hotela od mene, oziroma če bova imela po moji končani zvezi kaj skupnega. Pomembno se mi zdi to, da trpim in trenutno res ne znam presoditi kaj je pravilna odločitev. S fantom se zastopiva, včasih je malo posesiven, ampak bodimo realni, skoraj vsak je malo. Je prijazen, pošten. Me spoštuje. Imam dovolj svobode, daje mi vse. Je tisto kar si marsikatera punca želi. Na trenutke se mi zdi, da ne morem brez njega, potem pa spet drugače. Vem pa, če bi nekoga resnično ljubila se mi te dileme ne bi dogajale. Ali pa je prava ljubezen le skrita v dobrem prijateljstvu, katerega definitivno imava...? Ne vem, meni to ni dovolj, manjkajo mi metuljčki v trebuhu, ki so prišparani za drugega... Zanima me, kako naj se odločim, kaj naj naredim da bom vedela, kaj je prav? Pregovor pravi: Ne zapuščaj kar ljubiš, zaradi nečesa kar ti je všeč. Sama pa ne vem, če resnično ljubim...

Hvala za Vašo pomoč. Iskrena hvala in lep pozdrav. Sončece.

 

Pozdravljeno Rumeno Sonce!

Hvala ti za tvoje misli in razpetost med svoje občutke, ki te zelo zmedejo.

Nekaj morava razčistiti takoj na začetku, kar večkrat dopovedujem mladim, kadar sprašujejo ali je njihova zveza tista, ki je zanje najbolj primerna ali naj čakajo drugega. To, česar si želiš sama - metuljčke v trebuhu, vzneseno doživljanje, 'da se kar topiš' in podobno je tipično doživljanje ob zaljubljenosti. A to čustvo z ljubeznijo nima veliko skupnega. Lahko preraste v ljubezen, ni pa nujen pogoj kasnejše zrele in srečne partnerske zveze. Prava ljubezen ne temelji na čustvih, temveč na zavestni odločitvi za drugega človeka. Za srečno partnerstvo je pomembna najprej potrebna mera skladnosti dveh ljudi, seveda na bolj pomembnih področjih (se pravi področju vrednot, pogleda na življenje, prihodnost, življenjskih ciljev, vezanih na zakon, družino itd.) in ne manj pomembnih področjih (hobiji, oblačenje, enakost interesov na manj pomembnih področjih). Drugi nujen pogoj za srečno partnersko zvezo pa je osebna zrelost partnerjev. Na tem pa večina parov pade. Take zrelosti se ne da pridobiti na enem tečaju, ni nekaj, kar se da zlahka osvojiti, ampak gre za dolgoletni proces, ki ni preprost in tudi ne lahek za vsakega posameznika, je pa nujno potreben, če hoče biti v življenju srečen sam ali s kom drugim. Gre za predelavo številnih področij človeka (od samopodobe, samozavesti, čustvene, socialne, kognitivne, duhovne zrelosti), najlažje z usposobljenim terapevtom, kateremu zaupaš in prepozna tvoje trenutne stopnje na posameznih področjih ter ti preko vsakodnevnih 'domačih vaj' (teoretičnega razmisleka ter poskusov samoopazovanja in spreminjanja lastnega vedenja) pomaga napredovati na tvoji osebni poti. To bi bila zate gotovo najhitrejša (čeprav leto ali dve trajajoča) pot, ki bi ti pomagala h kasnejši precej bolj zreli in pravilni odločitvi glede bodočega partnerja.

Ne misli si, da ko si se že za nekoga odločil, mu podaril svoje življenje in on tebi, se z njim poročil, da se takrat tvoja čustva do drugih ljudi kar odrežejo. Čustva so ena simpatična in hkrati zahtevna sestavina našega življenja, ki nam ga mnogokrat polepšajo, a mnogokrat tudi zelo zakomplicirajo ali nas celo spravijo v obup. Zato je potrebno čustveno in razumsko komponento uravnovesiti, ju pravilno vzgojiti in jima dati tak pomen v svojem vsakodnevnem življenju, da ti bosta obe v veselje in korist. Ne pa sedaj, ko te čustvo tako prevzame, da preplavi ves tvoj razum in se seveda v tej zmedi ne znaš prav odločati. Niti ti ne predlagam, da se. Čas za odločitve je takrat, ko te nič pretirano ne vznemirja, ko se počutiš notranje mirno in svobodno. Če tega ne čutiš, ti predlagam, da se lotiš zahtevnega potovanja vase in resnega in rednega dela na sebi. Je zahtevno, a vodi v tisto trajno doživljanje miru v sebi, veselja in sreče, po kateri hrepeni mnogo ljudi, pa jo nekateri nikoli ne dosežejo.

Želim ti vse dobro pri odločitvi o svoji prihodnosti.

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(5 glasov)

Komentarji 

 
#1 jaz 2011-03-30 08:25 Sončece bila sem zelo v podobni situaciji. Zaradi takih občutkov sem menila, da fanta nimam dovolj rada in sem ga pustila. Pa vendar sem potem jokala in trpela. Še sedaj se sekiram in razmišljam ali bom to vedno obžalovala. Dobro premisli. Daj si čas, saj se ti nikamor ne mudi. Pomisli tudi na to kaj ti v življenju veliko pomeni in kaj od tega ima on. Kako ti je z njim, kako ti bo z njim…
Vse najboljše ti želim.
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2687-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti