Natalija | ponedeljek, 21 marec 2011

ImageKaj pomeni dotik se velikokrat zavemo šele, ko ga nimamo možnosti občutiti, še bolj pa, ko vemo, da bomo morali nanj še kar nekaj časa čakati. Kako samoumevno je, da ko sva skupaj roki kar zdrsneta ena v drugo, kot bi bili dva magnetka. In kako navadno je, da se v preživljanju skupnega časa kdaj pa kdaj močno stisneš ali zlezeš fantu v naročje, ter da mu nameniš poljubin, on ga podari tebi. Vse je tako enostavno in lepo in ... A velike pomembnosti takrat vseeno ne občutimo v celoti.

 S fantom sva se spoznala v študentskem domu, kar pomeni, da sva oba iz koncev, ki so toliko oddaljeni, da se nama ne splača voziti do Ljubljane in med tednom prebivava tukaj. Imava pa majhno smolo, saj najina dva ''konca'' niti najmanj nista blizu. Med vikendi in počitnicami je med nama nekaj čez 200 kilometrov. Ne, ne pritožujem se. Ker vem, da nisva edina! Velikoje parov, ki so spoznajo v študentskih letih in imajo tudi oni to majhno ''nesrečo'', da izhajajo iz različnih delov Slovenije, oziroma celo držav! A kaj je razdalja proti iskreni ljubezni? Nič!

Seveda pa se pojavijo manjše ovire, ki pa jih z močno željo in trudom brez večjih težav premostimo. Ena izmed teh je dotik.

Pogovor lahko nadomestimo preko telefona, čeprav seveda ni isti kot na štiri oči, vendar pa je lahko precej dober nadomestek. Z novimi tehnologijami se lahko celo vidimo, če uporabljamo Google talk ali Skype ali kaj podobnega. Ja, slika res ni najboljša in vsake toliko zamrzne, a sem kljub temu hvaležna, da ta možnost obstaja!

Kaj pa dotik?

Včasih, ko s fantom govorim preko Skypa stegnem roko proti njemu … Sledi razočaranje. Mrzel ekran niti približno ni to, kar bi želela občutiti. Včasih tako pogrešam njegovo neposredno bližino, njegovo roko, to da bi mu lahko razmršila lase, da bi me on objel okoli pasa, da bi ga nalahno uščipnila, če mi nagaja … Enostavne stvari. Nič zelo intimnega in povezanega s spolnostjo, govorim le o tistem preprostem dotiku, ki pa je neznansko pomemben.

ImageZakaj? Besede so včasih prazne. Pa tudi če niso; z dotiki potrjujemo in izkazujemo to, kar govorimo, včasih še več! Gotovo so nas vse že v osnovni šoli podučevali o pomenu neverbalnega komuniciranja. Koliko procentov je že? Ne vem, ne spomnim se. Vem pa, da je zelo pomembno. In vem, da včasih, ko sem žalostna ne potrebujem veliko besed, potrebujem le objem. Potrebujem še manj – roko na ramo, ki mi daje občutek, da nisem sama in mi pove več kot tisoč besed. Dotik potrebujem tudi, ko nisem žalostna, v vsakdanu, da vem, da sem zaželena, da občutim spoštovanje … Z dotiki se lahko toliko pove!

Na vrsto pa slej ko prej pridejo tudi večje preizkušnje. S fantom sva bila kar nekaj časa narazen. Ko je šel na prakso v tujino to niso bili več dnevi ali vikendi, bili so tedni. In čeprav sva se vsak dan slišala sem ga tako zelo pogrešala. Želja po njegovi bližini se je samo kopičila in kopičila. Vendar sva se oba tolažila in opogumljala z mislijo, da bova ''kmalu'' spet skupaj in bo takrat toliko lepše. Sploh zato, ker bova vedela, kaj sva prestala in da tudi to zmoreva. Res sta se najina ljubezen in odnos do dotika še bolj utrdila.

Za konec pa:

Vseeno je koliko časa sva narazen, ali je to en teden, par dni ali nekaj ur. Ko se zopet srečava, moram biti najprej 5 minut v njegovem objemu, šele nato lahko normalno delujem.

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 21 marec 2011
(9 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4509-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti