Po starem izročilu je gregorjevo, prvi spomladanski dan postarem julijanskem koledarju, čas, ko se ptički ženijo. Na ta dan naj bi se neporočena dekleta še posebej vneto ozirala v nebo, saj naj bi ptica, ki  bi jo prvo videle, naznanjala, kakšen bo njen mož (drage punce, srečo z iskanjem podatkov, kakšnega moža naj bi predstavljali kos, sraka, vrabček …). Sicer pa je gregorjevo tretji dan zaljubljenih ptičkov; na vincencijevo, 22. januarja se po tradiciji spogledujejo, na valentinovo se snubijo, na gregorjevo pa ženijo.

Dan je dobil ime po svetniku Gregorju Velikem (ok. 540–604), ki prinaša luč ter pozdravlja sonce in pomlad – na 12. marec naj bi bilo že toplo in dovolj svetlo, da Kroparji (kovači, žebljarji iz Krope) pri svojem delu niso potrebovali več svetilk, v pozdrav pomladi pa so v manjši potok metali goreče predmete, na kar nas spominja še danes živa šega spuščanja razsvetljenih ladjic in hišk, gregorčkov, v vodo, ki simbolično naznanja daljšanje dneva.

Po svetu 12. marec praznujejo kot dan sajenja dreves (na Kitajskem in na Tajvanu), na Mauritiusu praznujejo dan državnosti, za Američane je to rojstni dan skavtinj, Amnesty International in Novinarji brez meja pa sta dala 2009 prošnjo, da bi bil to svetovni dan proti spletni cenzuri.

Morda s praznovanjem gregorjevega delno zavračamo skomercializirano valentinovo, delno z njim izražamo svoja patriotska čustva ali kaj podobnega, kakor koli pa je to dan, ko se slavi ljubezen, življenje, sreča – in takšnih dni ni nikoli preveč.