Ženska …  Zvoni mi budilka, odprem oči in zbudim se v jutro, ko se mi vse zdi temačno, sama sebi pa se zdim nemogoča, grda. Že hitim na moje prvo jutranje srečanje sama s sabo. Dogovorjena sem z ogledalom. Opazim modre podočnjake: NESPREJEMLJIVO. Na desnem licu se je pojavil velik mozolj: HMM. Opazim, da v posodici za leče ni dveh leč in je le ena, sesuje se svet … MORALA BOM NOSITI MOJA DEBELA OČALA … V obupu skočim pod osvežujoči tuš, opazim, da je tam nekaj odvečne maščob: ŠE VEDNO. Pojem zajtrk: SLABA VEST, KER SEM POJEDLA TRI KOSE KRUHA Z MARMELADO. Pozna sem, odpravim se ven. Moj šal in plašč barvno nista usklajena: OBČUTEK IMAM, DA ME VSI GLEDAJO ČUDNO. Čakam na avtobus: MODNA REVIJA NA PROSTEM. Avtobus: SLIŠIM POGOVOR O NOVEM TEKOČEM PUDRU. Odprem revijo, berem članek: ODVISNE OD HUJŠANJA?

Članek piše o trendu vitkosti in zanemarjanju lastnih vzgibov ter želja. Misli v članku me spomnijo na moje današnjo jutro. Vesela sem, da so ta jutra iz meseca v mesec redkejša, a ŠE VEDNO SO, a tudi če jih je še tako malo jih je zame še vedno preveč. Sama pri sebi se prepričujem, da sem ena redkih, ki mi je uspelo izstopiti iz kroga ˝bodi lep pa boš svet˝, a ko pogledam v moje misli in v moje reakcije, se v hipu zavem, da sama sebi lažem. Res je da se trudim upirati, a videz me včasih še vedno potisne v kot. Tolikokrat sem si že rekla: ˝Poslušaj, ti si ti, če pa drugim ni všeč, da tvoje pege niso prekrite s pudrom pa to ni tvoj problem.˝ Rada bi se naučila, kako imeti sama sebe popolnoma rada, kljub ˝očitujočim˝ pogledom na ulici ter komentarjem sestre, da moram majico potegniti malo bolj gor, ker tako kot jo nosim sedaj je ne nosi nihče. Rada bi si vsako sekundo rekla ˝Pa kaj, tako se najbolje počutim!˝. 

Ob članku, ki je govoril o hujšanju in lepoti sem zasledila reklamo za avto. Ob avtomobilu je stala ženska v visokih petkah, ˝s tapravo postavo˝, močno naličena ter v zapeljivi obleki in s pogledom, ki je izražal strast. Kar pa me je najbolj zmotilo je bil otrok v njenem naročju. Zakaj moramo biti ženske vsepovsod prikazane kot objekti lepote, objekti, ki so najbolj koristni le za zadovoljitev potreb moških s spolnostjo in obešalniki z nasmehom. Tak občutek mi ne dajejo le oglasi, revije in oddaje, ta občutek mi dajejo tudi ljudje okrog mene. Zakaj me le redki vprašajo, o čem sem danes razmišljala, kako sem preživela dan; vsi pa pohvalijo mojo novo tuniko in mi povedo, da sem rdeča v obraz. Zakaj? V meni se prebujajo občutki jeze: svet v katerem živim mi ni všeč. Le redki ljudje znajo v meni videti osebo, edinstvenega človeka. Človeka, ki razmišlja, človeka, ki nekaj počne, in ni le OBJEKT!!!!! Zakaj povprečno dobim več ponudb za spolni odnos, kot pa ponudb za preprost pogovor o tem, kdo sem jaz. Morda za to, ker se še ne sprejemam popolnoma? Morda, ker se gibam v napačnih krogih? MORDA …