| ponedeljek, 28 februar 2011

Žalostno dekle si zelo želi imeti fanta, pa vendar ga pri svojih 25-ih letih še nikoli ni imela. Doživela je že več simpatij in zaljubljenosti, a ugotavlja, da se pravzaprav sama boji zveze in da je ona tista, ki kljub želji zbeži proč. Zdi se ji, kot da je okoli sebe zgradila zid strahu. Ali bi morala odkriti razlog svojega strahu?

 

Lepo pozdravljeni!

Trenutno sem v obdobju,v katerem se mi zdi, da sploh ne vem več, kaj bo z menoj. Kot veliko deklet mojih let, me skrbi predvsem ljubezen.

Ja, sem samska. In kot vse kaže, bo tako ostalo, dokler ne bom spremenila sebe. Oziroma ...

Moje življenje izgleda približno nekako tako, da še nikoli nisem zares imela fanta. Več fantov, ki sem jim bila všeč jaz, ampak oni meni niso bili-no, pri vsakem kjer sem začutila da bi lahko nekaj bilo, sem zbežala tisoče kilometrov stran. Najbolj pa hrepenim po tistih, za katere skoraj zagotovo lahko trdim, da nikoli ne bo ničesar med nama. To je najbrž moj strah-in pri fantu, kjer nekje globoko v sebi vem, da ničesar ne bo med nama, postanem noro zaljubljena vanj. Želim si njega, mislim, da je samo on pravi in v to se prepričam.

Strah me je...res...vem, da me je strah tistih fajn fantov, tistih prijaznih, tistih s katerimi bi lahko imela normalen odnos. Vem, da sem fajn punca, mene pa je strah fantov, strah me je tega, da me bodo spraševali kakšne intimne stvari, strah me je, da bo enkrat res nekaj več kot samo zatreskanost na daleč. Čeprav si zelo zelo želim nekoga objeti, poljubiti, vem da me je te bližine zelo strah.

Ali mislite, da je za ta strah nekje nek razlog... Da moram to odkriti in da bom šele potem lahko normalno delovala?

Želim si iz svojega oklepa, želim si biti ljubljena in želim ljubiti, ker vem, da bi to zmogla... Samo ne morem skozi zid, ne morem mimo svojega strahu, ki me vedno znova naredi nemočno.

Želim se soočiti s tem, ne vem, ali bom kdaj koga zares lahko imela rada.. Želim si nekoga, ampak se nekje v sebi zavedam, da je najbrž to spet eden izmed fantov, ki zame pomenijo neko varnost, nekaj česar zares nikoli ne bo...

Ali mi vi lahko pomagate, kaj zares čutim?

Kaj to pomeni? Vem, da se znebiti takšnega strahu ni lahko, ampak strah v meni obstaja, čutim ga... Ampak ga ne želim.. Želim si več. Hvala za besede, spodbude, če me boste razumeli...

Hvala

 

Pozdravljena Žalostna!

Hvala ti za zaupano nam skrb, ki ti trenutno še onemogoča v polnosti uživati najlepša leta tvojega življenja.

Razmisli, kakšne so konkretno tvoje želje, o čem sanjaš, kaj si prizadevaš doseči. Pogosto razmišljaj in si predstavljaj odnos s fantom, kot si ga želiš, začuti občutke, ki si jih želiš v resničnosti čutiti. To ti bo pomagalo jasno prepoznati tvoja hrepenenja, hkrati pa ti bo pomagalo prepoznati fanta, ob katerem se boš počutila sprejeto in ljubljeno.

V prvi vrsti išči fanta, ki te bo spoštoval tako kot si, te upošteval s tvojimi strahovi vred na skupni poti, te v nič ne silil, pač pa ti bil zgled in v trdno oporo pri tvojem napredku.

Bojiš se bližine fanta, bojiš se, da bi ti povedal, da te ima rad, bojiš se globljih, intimnih vprašanj, kaj šele doživljanja telesne bližine. A kot sem že napisala, spoznavanje med fantom in dekletom se ne začne na telesni ravni, začne se z 'nevtralnimi' zmenki, ko gresta skupaj na pijačo, v kino, kakšno športno dejavnost ali v planine. Ko oba začutita, da se lahko pogovarjata o čem več kot le o vremenu in podobnih nevtralnih temah, se spontano začno malo bolj osebni pogovori, mogoče o študiju, željah v življenju, načrtih za to poletje itd. In ti pogovori začno prebujati vprašanja, ki jih fant in dekle slej ali prej postavita drugemu. Od tega, v kakšni družini je odraščal, zakaj se je odločil za določen študij, do katere stopnje je osamosvojen, pa do bolj osebnih vprašanj, kakšno dekle išče, kakšno družino si želi, kakšne lastnosti dobrega fanta ima sam itd. Ob takih pogovorih se dva močneje začutita, povežeta in si to želita pokazati tudi na fizičen način z objemom, poljubom... Tisti fantje, ki želijo kar preskočiti to vrsto povezovanja in jih zanima samo fizična bližina, so še vedno na stopnji pubertetnika in tudi za resno zvezo še niso zreli, dokler sami osebnostno bolj ne dozorijo ter se začno namesto v iskanje kaj je njim najljubše ozirati po tem, kaj je partnerju prijetno, kaj je za partnerja sprejemljivo. Znajo tudi počakati, če dekle nečesa ne želi ali noče in je ne zavračajo ali pogojujejo njune zveze s tem, da dekle pleše tako, kot so si sami zamislili.

Mislim, da ne potrebuješ iskati razloga za svoj strah, ampak živi od tega trenutka dalje. Razumi, da ima prav vsak človek v sebi kar nekaj zmotnih prepričanj, tudi strahov, ki sami po sebi izzvenijo, če jih nehamo dnevno spodbujati z razmišljanji o strahovih samih, kako zaradi njih nečesa ne moremo, smo nekaj manj itd. Velika večina zmore te strahove prerasti, preseči preprosto tako, da nehajo vanje verjeti. Ko ti pride ponovno misel na strah, jo pusti, ne neguj je, ne tuhtaj o strahu. Ali pa se mu lahko še bolj direktno zoperstaviš in mu jasno poveš, naj te pusti pri miru, ker nočeš več, da ti uničuje življenje. Bodi stroga in verjemi, da te bo slej ali prej pustil pri miru. Raje si začni sebe predstavljati svobodno od svojih dvomov in strahov. Boš potrebovala kar nekaj časa, da ti bo to uspelo, a verjemi, da bo tvoja vztrajnost bogato poplačana. Doživeti notranji, globok občutek svobode, osvobojenosti izpod okovov strahov je nekaj najlepšega, kar more človek začutiti. Takrat dobiš krila in končno začneš uresničevati svoje sanje...

In še to: v nekem odnosu nisi dolžna odgovarjati na vprašanja, ki so ti zoprna, dokler si tega sama ne želiš, oziroma, dokler ne čutiš, da drugi osebi toliko zaupaš, da ji moreš nekaj povedati. Pa to velja tako za tvoj odnos s prijateljicami, sodelavkami, starši, kot tudi fanti... Nihče od tebe ne more zahtevati nekega odgovora. Tudi to naj te pomiri. In še nekaj premisli: kaj bi se v tebi zgodilo, spremenilo, kako bi se doživela, če bi se opogumila in uspela nekaj zaupati. Česa se bojiš pri tem? Da bi z odgovorom izpadla čudno? Nič ni čudnega, ti neko stvar zagotovo doživljaš precej drugače kot tvoje prijateljice. Pa to ne pomeni, da si nekaj posebnega, nekaj manj, ampak, da si edinstvena, kot je vsak izmed nas. Ljudje smo si izmislili, kateri načini reagiranja in vsebin odgovorov so 'normalni', ponavadi to pomeni tiste, katere zagovarja večina... Pa so resnično ti tudi pravilni, sprejemljivi za vsakega posameznika - zagotovo ne. Sama ti povem, da sem šla v svojem življenju velikokrat proti toku, že zato, ker me niso zanimale nobene stvari, ki so zanimale moje vrstnike - ne alkohol, cigarete, izzivalno vedenje ali oblačenje, zabave ob glasni glasbi, izzivanje drug drugega, še manj pa nujnost imeti fanta ali raje kar več, kot marsikatera moja sošolka. Sama sem bila zelo uspešna tekmovalka v športu, plesu, šolanju psov, raziskovalnem delu, prostovoljnem delu, kasneje pri študiju in organiziranju ter izvajanju res veliko prostovoljne pomoči. Še pet let starejša od tebe sem bila, ko sem po tem, ko sem se odselila od staršev in dobila službo začela razmišljati o tem, da sem naredila dovolj in da si želim spoznati fanta, se poročiti in si ustvariti družino. Želim ti samo povedati, da se ne potrebuješ čutiti nekaj manj ali drugačno od drugih, ker še nimaš 'bogatih' izkušenj s fanti in hojo v dvoje. Ko sedaj pogledam svoje sošolce, ki so bili tipični najstniki in počeli vse prej našteto, vidim, da sem se odločila pravilneje, saj je moje življenje tudi sedaj uspešno, sem notranje zadovoljna in osebnostno dosti bolj zrela od njih, ki imajo izkušnje neuspelega študija, večkrat menjajo službe ali iščejo delo ali so celo že nekaj časa brezposelni, mnogi so že večkrat poročeni in ločeni, tudi z nekaj otroci iz različnih zvez. Ko se srečujem z njimi na obletnicah valete in mature, sem prav žalostna ob njihovih zgodbah, hkrati pa ponosna nase, da sem zmogla v najtežjih, najstniških letih, ko je težko 'ne biti v družbi', ostati zvesta svojim sanjam, ki se mi uresničujejo še danes.

Prepričana sem, da bo uspelo tudi tebi, samo vztrajaj pri predlaganem. Če kje na tej poti obstaneš ali potrebuješ spodbudo, se pa ne odlašaj ponovno oglasiti.

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Komentarji 

 
#1 amater 2011-03-27 15:27 Ne vem. Oglašam se, ker se mi zdi terapevtkim odgovor malenkost pomanjkljiv. Se mi zdi, da ne razume povsem tvojega strahu. Lahko pa se motim.

Zdaj tako. Če bo strah dolgoročno premočan in ga ne boš mogla predelati s pogovorom s prijateljicami, zaupniki, ti svetujem da obiščeš terapevta. Je pa res, da nimam pojma koga bi ti svetoval. Boš rabila malo sreče pri tem.

Pa na molitev ne pozabi. Moli malo za ta strah in pravega fanta. ;)
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4132-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti