Jerneja Tratnik | petek, 21 januar 2011

 ImagePred izpitnim obdobjem je za nekatere od nas čas poglabljanja v goro različnih teorij. V množici različnih dognanj inovativnih možakarjev in žena so me najbolj zbodle teorije o temi, ki se še kako pogosto pojavlja v krščanskem svetu. Altruizem, ki bi mu lahko rekli tudi dobrodelnost. Torej laično poimenovana nesebična ljubezen, razdajanje za druge, po definicijipa je vsako vedenje, ki koristi drugim, vendar ne koristi akterju tega vedenja in pogosto vključuje določeno ceno za to dejanje. Mnoge zmoti del »ne koristi akterju«. Kako ne koristi akterju?! Ljudje smo vendar …  sebični. Biosociologija je ena izmed ved, ki vidi v vseh življenjskih pojavih rezultat genskega delovanja. Vsak gen po svoji naravi teži k temu, da bi se razširil in izrinil druge gene, pri čemer naleti na enako, »sebično« težnjo drugih genov. Torej smo potemtakem ljudje le nekakšno ohišje lastnih genov, ki naj bi jim omogočilo kar se da najboljše preživetje ali še lepše povedano – smo le stroji za preživljanje genov. Naravni altruizem služi predvsem samoohranjanju genske strukture, je v bistvu posledica genske sebičnosti. Naj napišem še čisto zguljen šolski primer za lažje razumevanje: mati skuša rešiti svoje tri otroke, ki se utapljajo, reši jih, vendar pri tem sama izgubi življenje. Torej izračunajmo 3x genski sklad živi in se razmnožuje dalje (otroci so preživeli), kar je več kot 1x materin genski sklad.

No, pa gremo še malo do kolegic opic. Opice si med seboj rade opravljajo različne usluge, npr. trebijo uši. Opica začne trebiti drugi hrbet in to je znak za drugo opico, da ji začne trebiti zajedavce. Ko je to storjeno, se navadno zgodi, da bo hrbet pokazala druga opica. Kaj bo storila ta opica? V večini primerov bo vrnila uslugo. Toda zakaj? Biosociologi pravijo, da zato, ker bi v nasprotnem primeru sama postala tako nepriljubljena, da bi ji vprihodnje vse opice začele odrekati pomoč. Nauk zgodbe: vzajemna pomoč je lahko evolucijska prednost za lastne gene in osebki z geni za vzajemno pomoč imajo več možnosti za preživetje in nadaljnje širjenje teh genov.

ImageVas je kaj zmrazilo? Mene je. Glavno vprašanje, ki se ob tem zastavlja ni, kaj pa če je vse to res, ampak: Ali smo ljudje pripravljeni pomagati, če s tem nič ne pridobimo, oziroma ali pomagamo samo v primeru, ko imamo tudi sami določeno korist? K sreči so se kmalu pojavile nove teorije, ki trdijo, da ljudje pogosto pomagamo izključno zaradi dobrote. V mnogih eksperimentih je bilo dokazano, da so ljudje pomagali zaradi nesebične skrbi za druge in ne zaradi sebične želje, da bi ušli družbenemu neodobravanju, občutkom krivde, žalosti, sramu ali pa razširili svoj genski sklad.

Tako govorijo teorije. Ob vsem tem mi prideta na misel svetopisemska stavka iz Stvarjenja sveta:

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1 Mz)

»Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1 Mz)

Če je človek ustvarjen po Božji podobi, po čisti Dobroti, je zame to največji dokaz, da je človek zagotovo dobrota. In tokrat, tokrat zopet Božja »teorija« premaga sebičnost.

 

 

Zadnja sprememba: torek, 25 januar 2011
(5 glasov)

Komentarji 

 
#2 K L E M E N 2011-01-22 09:35 Meni je tudi všeč :) Je strokovno korekten, napisan razumljivo in ima pridih katoliškega razmišljanja. Pohvalno! Citat
 
 
#1 burja 2011-01-21 13:04 Super prispevek! Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2963-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti