Ančka Podobnik | sreda, 22 december 2010

Po moji vrnitvi iz enomesečnega prostovoljnega dela v Indiji sta bili najpogostejši vprašanji, ki so mi jih zastavili prijatelji: »Kako je v Indiji?« in »Te je ta izkušnja kaj spremenila? Živiš sedaj popolnoma drugače kot prej?«. Na prvo vprašanje lahko odgovorim le, da ne vem. Na drugo pa, da verjetno ne, me je pa zaznamovala.

Image

Torej kako to, da po enem mesecu, ki sem ga preživela v Indiji, kljub temu da sem bila vsak dan v stiku z ljudmi, ne vem, kako je v Indiji? Zato, ker ima Indija nešteto obrazov. Spoznala sem jih le nekaj. Preprosto življenje ljudi v hribovskih vasicah v Nagalandu na SV Indije, ki so me vsak dan presenetili z navdušenimi pozdravom ali pa se sramežljivo izogibali srečanju z menoj, saj v njihovih vaseh le redko srečajo belca. Razigrani vsakdan otrok v sirotišnici, ki nimajo skoraj nič, a imajo v bistvu vse, ker imajo veselje do življenja. Vrvež, kaos, smrad, bedo in hrup ulic v Kalkuti, ki so se mi zdele nevarne, a polne življenja, ki se bori za svoj obstoj. Brezpogojno darovanje Misijonark ljubezni in veselje v Hiši umirajočih. Verski dialog in verska diskriminacija, zgledi žive vere in fanatizem. Dejstvo, da ateizma v Indiji ni in da je to, da si veren povsem nekaj naravnega, običajnega in skoraj nujnega.

ImageSvetovi v Indiji se prepletajo in spreminjajo. Vanje vstopa tudi marsikaj zahodnega. Dotaknili so se me, me pretresli in mi postavili nešteto vprašanj. Med sprehodom po riževem polju sem ostala brez besed. V šoli, kjer je bil vse nepredvidljivo, nič kaj pedagoško naravnano, me je nepredvidljivost postavila pred dejstvo, da svet, v katerem živim ni edini svet, ki obstaja. Sploh pa naš svet točnosti, organiziranosti in načrtovanja ni nujno dober. Mogoče je včasih dober za nas, dvomim pa, da bi bil tudi za preproste ljudi iz SV Indije, ki sanjajo o tem, da bi lahko poskusili sir in so hvaležni, da lahko trikrat na dan jejo riž. Nemoč ob dejstvu, da je potrebo izvesti delavnico za 200 otrok z materialom za 40 otrok, se je spremenila v čudenje iznajdljivosti otrok in prijeten občutek ob opazovanju starejših, ki so pomagali mlajšim. Navdušeno petje in zavzeto sodelovanje otrok pri maši še vedno odmeva v meni.

Dala sem malo, prejela veliko. Druženje z otroki, njihovi nasmehi, prijazni in radovedni pogledi, drobne pozornosti in iskrenost so me navdušili.. Izkušnja veselja, revščine, preprostosti, govorice ljubezni, drugačnega načina razmišljanja me je postavila pred mnoga vprašanja in mi dala en bistven odgovor. Dopustiti moramo to, da obstajajo razlike, jih sprejeti in živeti za Ljubezen - mi na naše »slovenske načine«, oni pa na svoje »indijske«.

 

Zadnja sprememba: sreda, 22 december 2010
(8 glasov)

Komentarji 

 
#1 K l e m e n 2010-12-22 08:10 Všeč. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2300-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti