| sobota, 04 december 2010

Mlado dekle je zapustilo fanta, s katerim je bila tesno duhovno povezana, a ob njem ni čutila telesne privlačnosti. Namesto njega je izbrala fanta, ki je drugačen in jo privlači, a si ne delita skupnih vrednot. Najbolj jo skrbi to, da ni veren … Zdaj dvomi v pravilnost svoje odločitve in zelo jo je strah prihodnosti.

 

Pozdravljeni!

Bojim se in strah me je prihodnosti. Zaradi mojih preteklih izkušenj, zaradi tega, ker sem zelo občutljiva na vse stiske in ker sem zelo ranljiva. Razlog, da me je strah, da sem pustila fanta, s katerim sem se počutila varno in odšla z drugim, ki je drugačen. Imela sem fanta, ki je bil veren, dober in pošten, takega, ki mi je imel neskončno rad in bi zame naredil vse. In kot da mi to ni bilo dovolj. Res me je navdajalo s sigurnostjo, na začetku z energijo, zaljubljenostjo in očaranostjo. Toda... Kljub temu sem si vedno želela bolj živahnega, poskočnega, energičnega fanta. Kajti vanj sem se "zaljubila", ker je imel dobro srce, ne toliko zaradi fizične privlačnosti. Zdi se mi, da sem zadnje čase prav iskala to, saj se mi je zdel najin odnos kljub vsej duhovni povezanosti prazen. Zdelo se mi je, da me fant ne privlači dovolj (fizično). Sedaj se sprašujem ali je bilo res ali ne. Posledično sem iskala nekaj drugega in naključno našla. Dolgo sem se spraševala, zakaj mi je pot prekrižal tisti fant, kateri je še bolj zamajal moja tla. Vseeno me je nekaj vleklo k njemu, kaj točno, ne vem. Bila je neka energija, ki jo pri svojem fantu nisem več čutila. Vsak bi si to razlagal drugače. Eni bi rekli, da sem končno našla enega, ki me privlači, drugi, da me je vlekel hudič. Tako sem fanta pustila in šla s tem. S prejšnjim fantom sva imela zelo lepo duhovno povezanost, a telesne pa ne. Najprej se ji nisva upala prepustiti - zaradi vere. Tudi jaz sem imele razne strahove pred spolnostjo, vedno sem se jo nekako bala. In vmes bila v precepih - ali je to prav ali ni (pred poroko). Fant pa ni nič silil vame. Zadnje čase se mi je zdelo, da sem popolnoma otopela in da me sploh več ne privlači. In tako se je zgodil tisti dogodek, tako slučajno in malo lahkomiselno - poljub z drugim fantom, ki je bil tako strasten in me je prevzel. Najina srečanja so se nadaljevala in všeč mi je bilo z njim. Sicer bila sem zelo kritična in videla tudi njegove napake. In ker se je on zaljubil vame in pravil, da tako ne gre, sem začela razmišljati ali bi bil mogoče on bolj primeren. Dolgo sem se spraševala in razmišljala, a potem sem se odločila, da prekinem staro razmerje in začnem novo. Ne vem, če je bila odločitev čisto moja. Na to odločitev pa me je napeljalo to, da je čudno, če do prejšnjega fanta nisem čutila (vsaj zadnje čase) privlačnosti in bala sem se, da se bova poročila ter da bom nezadovoljna. To je bil glavni razlog. Toda... Vse skupaj je bilo izredno težko. S tem novim fantom sva začela v zelo krutih okoliščinah in se tudi kar nekaj prepirala glede tega. Mislila sem, da bova končala, a nisva. Bila sem resnično pod stresom in nisem vedela, kaj naj storim. Kam me vleče srce in kam pamet. Hotela sem tudi nazaj k bivšemu fantu, vendar nisem mogla. Tista misel mi je to preprečevala. Bala sem se. Čeprav je bilo drugo vse tako sigurno. In danes... Danes se bojim mnogo več stvari. Ta novi fant je drugačen od prejšnjega. Ne morem reči, da je slab, vendar ima nekaj takih lastnosti, ki me motijo. Verjetno tudi zato, ker na njih nisem bila prej navajena. Npr. na vzkipljivost, na trmavost... Zelo pa me je strah tega, ker ni veren. Mama mi je skoraj vsak dan pravila, da sem si uničila življenje in da bom z njim še zelo trpela. To me je zelo prizadelo, ker niti sama nisem bila prepričana v svojo odločitev, poleg tega pa sem zelo ranljiva duša. Večkrat se tudi jaz sprašujem, zakaj sem to naredila, zakaj sem šla z njim. Vem, da se mi je bilo z njim res lepo družiti, toda...Včasih se sprašujem in mislim na to, zakaj sem mu dovolila vstopiti v srce. Res se zelo sprašujem, kako bo, ker ni veren. Sama sem v duši globoko verna, čeprav sem zelo razpeta - med vero in vsakdanjim življenjem, ki se mi zdita čisto nasprotje. Vsaj meni. Npr. oče ni veren, v naši župniji skoraj nič mladih ne hodi k maši. Mama me je vpisala na gimnazijo Želimlje in tam sem tudi spoznala vero in občutila drugačen svet, ki ga npr. v naši župniji in našem kraju nikoli ne bi. Zato imam zelo razdvojen pogled na svet. Zdi se mi kot da je meja nekje vmes. Moj problem je tudi, da sem na verne ljudi gledala kot na dobre, kot take, ki imajo razumnost, znajo odpuščat, so veseli, nekonfliktni, na splošno res dobri ljudje.. Kot bi ljudi razdelila v neke kategorije, med katerimi so vedno v ospredju verni. Nič nisem imela proti nevernim, če že kaj, se nisem preveč vtikala v te debate, kaj mi pomeni vera in če Bog res obstaja. Sedaj pa...kar naenkrat sem v srce spustila fanta, ki ni veren in ga celo zamenjala z vernim fantom. Na začetku sem kar predpostavljala, da je slab, da kako si drzne me vabit ven, če imam fanta, da je slab, ker preklinja (ker na to nisem bila navajena). Na srečo še vedno mislim, da je v vsakem človeku nekaj dobrega in to sem videla tudi v njem. Vendar sem imela resnične boje sama s sabo. Še sedaj jih imam. Nanj ne gledam več kot na slabega, vendar me je zelo strah prihodnosti. Sprašujem se, kako bo, ker ni veren. Imam tudi občutek, da so verne družine srečne, povezane, da skupaj molijo, da so popolne. In obratno - da je v nevernih družinah nerazumevanje, ločitve, prepiri in podobno. Pa vendar, ali je to res? Sicer po mojem mnenju vera ne bi smela biti ovira za pravo ljubezen, zato sem temu fantu tudi dala možnost. Takrat med nama še ni bilo ljubezni, le neka všečnost. Vendar vseeno sem si dovolila tvegati. Včasih še vedno ne morem zaradi tega spati..zakaj sem si to dovolila. Bom res trpela, ker ni veren? Kako se bova uskladila? Strah me je vseh stvari, ki jih prinaša življenje. Sprašujem se, kako naj razmišljam in kako naj grem naprej. Sama si nekako pri sebi rečem, da vse ob svojem času in da bo že še vse ok, a potem me vsakič spomni mama, da moram to glede vere res premisliti in da sem res zafrknila. Sicer sem fantu že zelo zgodaj začela govoriti o teh strahovih (ker jih poznam iz naše družine - prepiri). Jaz njemu o veri, on meni o temu, da zanj Boga ni. Res sem psihično trpela, tudi sedaj. Včasih sem si rekla, da tega ne bom mogla prenašat, a nisem nič ukrepala. V tistih okoliščinah sem se samo prepustila toku. Kaj naj sedaj? Naj mu še vsake toliko kaj rečem o veri? Naj bom tiho? Naj spozna sam, če bo? Naj pustim času čas? Naj si raje najdem enako mislečega fanta (če bom sploh zmožna še enkrat nekoga pustiti)? Včasih se mi zdi, da imajo neverni ljudje veliko prednosti, vsaj pri temu, da lahko ljubijo svobodno in brez omejitev. Jaz pa sem si vedno pravila, ne, tega ne, on ni veren... Tokrat pa - podrla sem svoja merila in sedaj več ne vem. Veliko čustev je vmes. Predvsem bi rada, da mi odgovorite glede vere. Verjetno imate tudi kakšne izkušnje s takimi pari. Jaz se nimam s kom pogovorit. Ne zamerite za dolgo pismo.

Lep pozdrav! Poki

 

 

Draga Poki!

Hvala za tvoje pismo in za zaupanje, ki ga polagaš vame kot duhovnika, ki naj bi ti poskušal pomagati najti pravo pot – upam, da bom to zaupanje opravičil.

Moj prvi vtis ob branju tvojega pisma je, da tisto prvo, ključno vprašanje v tvojem primeru ni toliko povezano s fantom (ali fantoma), temveč predvsem s tvojim pogledom na vero. Ko boš sama pri sebi uspela prepoznati in razčistiti, kaj zate osebno pomeni vera, na katerem mestu je v tvojem življenju, kako jo razumeš in koliko je povezana s tvojim gledanjem na svet, boš verjetno tudi veliko lažje našla odgovor na tisto drugo vprašanje: kakšnega fanta iščem, kakšnega moža si želim?

Zakaj menim, da je tako? S tem, ko boš sama vedela, kako pomembna je vera v tvojem življenju, boš lahko tudi s sedanjim fantom lažje načenjala to temo v vajinih pogovorih. To, namreč pogovor o tej temi, je namreč edini način, da lahko drug z drugim izmenjata poglede in mnenja. Samo, če fantu jasno poveš, kako ti doživljaš mesto vere v svojem življenju in česa se bojiš, ko premišljuješ o vajinem skupnem življenju, boš prišla do odgovorov, ki ti bodo pomagali sprejeti odločitev glede tega, ali si želiš z njim preživeti vse življenje.

Verjetno je nama obema jasno, da vera obeh zakoncev sama na sebi ni nujno pogoj za srečen zakon. Če med zakoncema ni ljubezni, medsebojnega spoštovanja, pripravljenosti na odpoved in na služenje, odprtosti za sprejemanje drugačnega mnenja, dobrohotnosti itd, potem tudi „vera“ ne more delati čudežev. Zakaj sem dal besedo „vera“ tukaj v narekovaje? Ker mislim, da tista vera, ki se v življenju ne kaže skozi zgoraj omenjene drže, dejansko nima veliko zveze s krščansko. Katere zaključke lahko potegneva iz tega? Da za srečen zakon vera torej ni nujno potrebna (poznam nekaj „mešanih“ parov, ki jim uspeva graditi dober odnos), vendar pa lahko zelo pripomore k temu. Predstavljaj si, da lahko s fantom (oziroma kasneje možem) skupaj gresta k maši, zjutraj in zvečer skupaj molita, drug drugega priporočata Božjemu in Marijinemu varstvu, skupaj gresta na duhovne vaje, razlagata o Bogu svojim otrokom in jih učita moliti – je to tisto, kar si želiš v svojem življenju? Če da, potem je več kot na dlani, da vaju s fantom čaka globok pogovor, ki verjetno ne bo lahek: kaj vera pomeni njemu? Kaj njemu pomeni to, da si ti verna? Te želi razumeti in vsaj spoštovati v tvoji vernosti? Kako recimo on gleda na verski pouk vajinih otrok?

Glede teh in podobnih strahov bi morala v resnici govoriti tudi že s prvim fantom: ljudje v veliki večini ne znamo prebirati misli drug drugemu, imamo pa besede in pogovor, ki ga je potrebno resno vzeti. Kaj si želiš glede duhovnosti, telesnosti, življenja? Česa se veseliš, česa se bojiš? Kaj te vznemirja in kaj te pomirja? Vsa ta in podobna vprašanja lahko precej pomagajo osvetliti odnos in olajšati odgovor na vprašanje "sva ali nisva za skupaj?" – kar pomeni, da je moj odgovor na tvoje vprašanje, če naj s sedanjim fantom še kdaj govoriš o veri in o svojih vprašanjih, brez kančka dvoma pritrdilen.

Iz tvojega pisanja pa mi ostaja še en vtis: zelo veliko pišeš o strahu. Čeprav je strah lahko marsikdaj koristen, ker nas obvaruje kakšnih napak, je vendarle v večini situacij bolj neprimeren kot življenjska drža. Zagotovo je to povezano s tvojimi preteklimi izkušnjami, se mi pa zdi dobro, da te povabim, da skušaš (ob primernem času in na primeren način) preveriti, kaj bi se dalo spremeniti, da bi bilo v tvojem življenju več (za)upanja, miru, vere in ljubezni.

V želji, da bi ti moj odgovor pomagal hoditi skozi življenje z večjo jasnostjo in gotovostjo, te pozdravljam in ti želim veliko Božjega blagoslova!

p. Primož Jakop

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3095-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti