Med študijskim letom živim nasproti doma za ostarele. Čeprav z njegovimi prebivalci običajno nimam stikov, se mi kdaj pa kdaj zgodi, da na poti na faks ali domov naletim na koga izmed njih. Včasih je to srečanje zgolj bežen pogled, drugič nasmeh, občasno celo izmenjava nekaj kratkih vljudnostnih fraz. Večkrat se mi zgodi, da pomislim, kdo pravzaprav je ta oseba, kakšna je njegova zgodba in navsezadnje tudi to, ali mu življenje v domu za ostarele ugaja. Pogosto se tudi vprašam, kakšen je odnos okolice do njega. Se dobro razume s svojimi sostanovalci? Kaj pa s sorodniki, ga kdo obišče?

Mislim, da se ljudje v jeseni svojega življenja srečujejo z dvema skrajnostma. Ali so obdani z ljudmi, ki jih imajo radi, z otroci, vnuki , morda celo pravnuki, ki jih obiskujejo, se z njimi ukvarjajo in jim tako polepšajo starost. Seveda pa so tudi takšni, na katere so sorodniki pozabili in so se bili prisiljeni preseliti v dom za ostarele. Takšne ponavadi prepoznaš že na daleč. Njihov pogled je otožen, odnos do mladih pa nezaupljiv, včasih celo osoren. Ne smemo pozabiti tudi na bolne, ki se lahko še bolj izrazito srečujejo z obema skrajnostma.

Ko tako razmišljam o starejših, se mi postavlja vprašanje, kakšen je odnos nas, mlajše generacije, do njih? V kapitalističnem svetu, v kakršen živimo, dobim pogosto občutek, da so nam starejši ljudje odveč. Človek, ki družini in družbi več ne prinaša profita, je enostavno presežek in breme zanjo. Pogosto se družinski člani, preobremenjeni s svojimi službami in vsakodnevnimi obveznostmi odločijo, da bodo starejšega dali v dom za ostarele, češ, saj bo tam zanj dobro poskrbljeno. Vendar ob tem pozabljajo, da ljudje nismo zgolj fizična bitja, temveč bitja odnosov in čustev, ter da bi fizične dobrine z veseljem zamenjali za kakšno dodatno srečanje, pogovor ali objem. A mladi se s tem preprosto nimajo časa ukvarjati.

Ob tem se pozablja še na nekaj. To, da so nam ti, danes stari ljudje, omogočili, da smo postali to, kar smo. Oni so nas namreč vzgajali, za nas skrbeli, nam omogočili šolanje in izobrazbo ter nam stali ob strani v težkih trenutkih. Vendar jim tega ne znamo ali nočemo povrniti.

Naj se ob tem ustavim ob povsem znanstvenih dejstvih. Znanstveniki so starejšim ljudem že dodelili njihovo vlogo v družbi. Ugotovili so namreč, da sobivanje različnih generacij dobro vpliva na njihov čustveni razvoj in socializacijo. Ljudje se ob bivanju z drugimi generacijami naučimo strpnosti, spoštovanja, prilagajanja in dodatno razvijemo svoje zmožnosti komuniciranja. Hkrati naj omenim še neprecenljivo znanje in izkušnje, ki nam jih posredujejo starejši. Tudi zaradi njih si lahko oblikujemo bolj odprt in kritičen pogled na svet. Čeprav sem v tem razmišljanju izpostavila dokaj negativen pogled na naš odnos do starejših, mislim, da se ta odnos v zadnjih letih popravlja. Ljudje se vedno bolj zavedamo, da so starejši s svojim znanjem in izkušnjami pomemben del naše družbe in lahko ravno zaradi tega veliko prispevajo k oblikovanju boljšega življenja za nas in zanamce. Seveda se bo na tem področju morala še veliko spremeniti, vendar mislim, da smo s tem, ko smo jim dodelili njihovo vlogo v družbi, naredili sicer majhen, a kljub temu izredno pomemben korak. Temu pa morajo slediti še naslednji.