| torek, 09 november 2010

Študentka je v dvomih glede odnosa svojega zaročenca do njegove hčerke, ki živi pri njegovih starših in je nanje tudi bolj navezana kot na svojega očeta. A oče poskuša otroka na silo pripraviti do tega, da bi čez nekaj let zaživela skupaj z njima. Sprašuje se o naravnosti tega odnosa, pa tudi o tem, kako bi sama lahko sprejela vlogo mame otroku, ki si v resnici želi živeti nekje drugje …

 

Lep pozdrav!

Stara sem 22 let in imam fanta, s katerim sva celo zaročena. Je oče samohranilec z 10 let starim otrokom, za katerega več ali manj skrbijo njegovi starši. Zaradi službe je namreč na dan odsoten 11 ur. Ker še študiram, bi rada najprej dokončala dodiplomski in nadaljevala s podiplomskim študijem ter se šele takrat poročila. Deklica bo do takrat stara že vsaj 14 let.

Vse bolj se mi zdi, da je deklica bolj navezana na njegove starše in se čedalje bolj navezuje. On pa se ji ne misli odpovedati in pravi, da bo šla čez 4 leta živeti z nama (sedaj še ne živiva skupaj). S hčerko se sicer super razumeva in me je res lepo sprejela, včasih me celo kliče mama. Vendar mislim, da bolj zaradi tega, ker zelo pogreša ta lik in se ji dopade sama ideja.

Ni mi problem, da bi čez 4 leta živeli vsi trije skupaj. Problem pa mi je, ker se mi zdi fantov odnos do nje kar malo nasilen, ker ne more prenesti, da je njegovega očeta sprejela bolj kot svojega očeta in ne kot dedka. Zdi se mi grozno, da bi jo na silo prisilila čez nekaj let, da bi živela z nama, ko pa vse dobi pri svojih starih starših, deluje srečna in je nanje zelo navezana.

Glede na to, da še nimam svojih otrok in ne razumem očetovskih čustev, mi ni jasno kako ne more sprejeti, da ga deklica sploh ne potrebuje toliko kot bi on rad, da bi ga, in da je veliko bolj navezana na svojega dedka pri katerem tudi živi in spi (že 8 let).

Počutim se na nek način raztrgano, ker mi njegov odnos do nje nekako ni naraven... Zdi se mi prisiljen. Sama imam doma urejeno družino in same situacije nekako ne razumem. Začenja se kar nekakšen boj med fantom in njegovimi starimi starši za deklico, ki se mi zdi popolnoma nesmiseln in nenaraven, ker se mi zdi prav, da se deklica odloči sama, kje bo živela. Včasih razmišljam, da bi fanta zapustila, ker mi je vse skupaj tako čudno in nenaravno. Kaj naj naredim, da bi ga bolje razumela? Zelo rada bi vedela v kaj se sploh spuščam, če se bom res poročila s tem fantom? Ne vem, če je zveza sploh vredna toliko truda, ker se zdi njemu popolnoma samoumevno, da kakršnokoli situacijo glede njegove hčere sprejmem in se mu vse skupaj ne zdi nič težkega. Jaz pa bi le rada vedela kaj me čaka v prihodnosti, ker "znajti" se v vlogi mame, ko je otrok star 14 let ter je navezan na druga dva človeka ni mačji kašelj in mislim, da potrebe po tem ne čuti ne deklica in ne jaz, ker sva popolnoma zadovoljni s situacijo kakršna je. Ima pa seveda fant vse pravne pravice, da jo vzame od starih staršev, saj je skrbništvo njegovo.

Kdo je v tem primeru egoist? Jaz, moj fant, njegovi starši (ki bi radi, da deklica ostane pri njih in so mi že zatrjevali, da bo ostala pri njih in da je ne dajo)? Problem je le v tem, ker najbolj trpi otrok. Obema stranema bi rada ugajala in zadostila njihove želje, noče nikogar razočarati, nekaj časa se mi je zdela popolnoma razdeljena med naju s fantom in stare starše. Sedaj pa svojega pravega očeta zavrača oz. mislim, da le ne čuti toliko potrebe po njegovi bližini. Fant se mi zdi kot nekakšen "brat" svoji lastni hčerki, ali pa v nekakšni vlogi dedka in ne očeta v tem odnosu.

Glede na opisane razmere, kaj mislite, kaj bi bilo za deklico dejansko bolje, bolj naravno in bolj prav? Da bi živela z nama (kljub ogromni navezanosti na dedka in babico) ali z dedkom in babico, in bi k nama prišla za vikende? Fant je sicer rekel, da ji bo pustil, da se pri 14ih letih sama odloči, kje bi bila raje in da bo njeno odločitev spoštoval. Vendar nekako čutim, da se ji ne bo "odpovedal" za nič na svetu in da ne bi prenesel, da ima dedka za očeta bolj kot njega. Je namreč zelo posesivne narave in zelo čustven ter trmast.

Jaz lahko pa le od daleč opazujem njihove čudne družinske razmere in samo upam, da bi lahko že enkrat vedela, kaj me čaka v prihodnosti in da bodo razmere za deklico res take, kot je treba in da ne bo raztrgana na 2 konca.

Kaj bi bilo psihološko bolj ustrezno za deklico? Življenje pri starih starši ali pri nama? Rada bi že enkrat vedela, kaj je prav in se za to tudi borila.

 

 

Pozdravljena!

Hvala za zaupano nam preizkušnjo, ki res ni vredna zavidanja. Očitno prihajata s fantom iz drugačnih izkušenj primarne družine, zato tudi težje razumete fantovo drugačnost. A prav njegove reakcije so tiste, ki vam dajo misliti in vas na nek način strašijo.

Kar se fantove hčerke tiče, ni noben od nas postavljen v vlogo sodnika, ki bi imel pravico razsoditi, pri kom bo hči čez nekaj let živela. Prvič je do takrat še dolgo. Niti za vajino zvezo ne moreta za tak čas biti gotova, ali bo obstala ali se bosta razšla. Kot drugo, se vedno gleda na otrokovo dobro - če se pri fantovih starših dobro počuti, ji nudijo kar potrebuje odraščajoče dekle in kmalu že najstnica, je tisto okolje bolj primerno. Ne vem, kakšen odnos je imel njen oče vsa ta leta. A že to, da skoraj pol dneva dela, je za otroka, ki ne živi z obema staršema, težko razumljivo. In končno, zares bo takrat dekle tisto, ki se bo odločila, pri kom želi živeti. In njeno odločitev se tudi spoštuje, ne glede na prizadetost njenega očeta ali starih staršev.

Bolj si postavljam kot vprašanje vajino zvezo. Kako pomembno se vam zdi, da njegov odnos do staršev in hčerke vpliva na vajino zvezo? Kot kakšnega bodočega moža in očeta ga prepoznate? Kaj vas straši, kaj vam je všeč, kaj se vam zdi nerazumljivo? Ne vem, koliko se vsakodnevno posvečata rasti vajine zveze - to je ključ do kasnejšega srečnega in trajnega zakonskega odnosa.

Skratka, namesto odgovorov, ki si jih želite, vam zastavljam skoraj več vprašanj. Pustite času čas, a opazujte svojega zaročenca, njegovo obnašanje, njegove vrednote, predvsem družinske vrednote, njegov odnos do najbližjih in seveda do vas. Vsekakor pustite odločitvi za skupno življenje še nekaj časa temeljitega razmisleka.

Želim vam, da se prav odločite,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2432-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti