Pozdravljeni.

Stara sem 29 let, imam hči, staro 4 leta, sem v 6. mesecu nosečnosti in sem s partnerjem, ki sva skupaj že 13 let. Zelo sem nesrečna z njim, odkar pa imava hčerkico, se mi zdi, da se je vse še bolj poslabšalo. Skoraj nič več nisva sama, spiva vsak v svoji postelji že 4 leta ... Občasno je prišel k meni spat. Rada bi hodila ali se s kom pogovarjala o mojem primeru, da bi mi lahko nekdo dal kakšen nasvet, kaj narediti, ko so stvari že tako daleč, da enostavno ne gre več. Trenutno sem ostala brez zaposlitve "zaradi nosečnosti, bolniške" tako, da sem prijavljena na zavodu in prejemam ubogih 400 evrov, s tem denarjem pa si ne morem privoščiti najemniško stanovanje! Poleg vsega pa si sploh ne predstavljam kako bi na začetku bila z obema otrokoma - ko se otrok rodi. Nimam namreč nikogar v bližini, saj sem preseljena v te kraje.

Zadnje čase pa sem že postala občasno depresivna, z otrokom nimam več potrpljenja, kar naprej se kregava in tudi ona dela z mano zelo grdo. ZAKAJ? Partner se do mene večinoma zelo grdo obnaša, me žali in nadira, je zato hči tudi taka, ker to vidi? Bojim se tudi zdravstveno, saj mi večkrat na dan močno utripa srce. Bila sem na pregledu za ščitnico, ki je v dobrem stanju. Hvala za vaš nasvet.

Lep pozdrav.

Pozdravljena obupana mamica!

Najprej iskrene čestitke za dar življenja, ki vam bo gotovo dal novo moč za razreševanje situacije, v kateri živite. Partnerstvo je lahko čudovit ljubeč odnos med dvema človekoma, lahko pa pravo gnezdo zlorab med partnerjema, ki ni zdravo ne za zdravo življenje odraslih, kaj šele otrok. Kadar imamo že otroke, je ključno to, kar je za otroke bolje - v vašem primeru, da hči in kmalu še drugi otrok prenaša psihično nasilje vašega partnerja, kar ji bo hudo otežilo ali celo onemogočilo razviti zdravo osebnost (tudi sami poročate o vedenjskih, agresivnih motnjah hčere, kar je v vašem primeru tipična posledica njenega doživljanja očeta, sploh sedaj, ko stopa v prvo puberteto in s tem prvič nastopi želja po večji samostojnosti, odraslosti, starša pa sta njen prvi zgled) ali da si uspete ustvariti sami zdravo okolje in zaživite skupaj na novo, čeprav trenutno še ne vidite pogojev in lastnih možnosti, da bi se zmogli osamosvojiti. Morda bi bilo prehodno bolje, da odidete s hčerko v materinski dom, kjer se bosta obe umirili, si našli pozitivne zglede mater, doživeli medsebojno pomoč med mamami ter vam bodo na razpolago strokovnjaki različnih profilov, ki vam bodo pomagali iskati za vas najbolj sprejemljivo rešitev. Tam boste imeli dovolj možnosti za pogovor, saj verjamem, da ste trenutno v silni stiski in pomoč tudi nujno potrebujete. Očitno se je že pred štirimi leti začelo med vama ali v doživljanju vašega moža nekaj dogajati, verjetno ni uspel sproti razrešiti, morda sta takrat poiskala pomoč, vendar intervencija ni bila uspešna, ne vem, o tem niste nič napisali. Preteklosti se žal ne da spremeniti, lahko pa v tem trenutku razmišljava, kaj bi bilo za vas in za hči najbolje. Sama vidim za vas rešitev v materinskem domu, s tem se izognete tudi strahovom, kako boste sami z dvema otrokoma - tam vam bodo zagotovo z veseljem čuvali vašo hči ter vam nudili oporo, dokler jo boste potrebovali. Tako, da vas spodbujam k razmišljanju o tej smeri. Zares trdno upam, da zberete toliko moči in poguma in storite korak, ki bo vam in hčeri življenje izboljšal, saj si zaslužita najboljše.

Andreja Jereb