| ponedeljek, 13 september 2010

Začelo se je s hujšanjem, končalo z boleznijo … Sončnica se danes spopada z bulimijo, ki je povezana z vrsto negativnih občutij. Kje se skrivajo razlogi, ki pripeljejo do motenj prehranjevanja, in kako najti pot rešitve iz težav?

 

Pozdravljeni!

Stara sem 22 let in imam težave z motnjami prehranjevanja. Začelo se pred približno 3 leti, ko sem se odločila, da želim shujšati, danes pa se spopadam s bulimijo. Neprestano razmišljam le o hrani, kdaj bom jedla, kaj bom jedla, koliko kalorij imajo razna živila, kako porabiti čim več kalorij. Preden grem jest, si vedno rečem, da bom normalno jedla, vendar, ko začnem kar ne morem nehati, dobesedno bašem se, dokler lahko ... In potem občutek sramu, krivde ... In bruhanje in potem se počutim še slabše. Zgodilo se je že, da sem se takoj po bruhanju spet prenajedla in vse ponovila ali, da sem načrtno šla v trgovino po visoko kalorično hrano, se najedla ter potem bruhala. Počutim se popolnoma nesrečna. Sem brez kančka samozavesti, vsaka kritika, že kak grd pogled me neznansko prizadene, ne znam in ne upam se postaviti zase ter reči ne, bojim se ljudi, mnenje drugih mi ogromno pomeni, za vse mislim, da mislijo slabo o meni, občutek imam, da me nihče ne mara, ves čas sem nervozna, ne morem se sprostiti, imam težave pri komunikaciji z drugimi, s spoznavanjem ljudi, nikoli ne vem kaj reči. Sem depresivna, včasih kar brez razloga planem v jok in se komaj umirim. Trpijo moji odnosi v šoli, odnosi s prijateljicami, z družino. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje bila srečna ter iskreno vesela zaradi česa. Ko sem v družbi, se trudim biti vesela, nasmejana, družabna in mi je vedno uspelo skriti, kaj počnem in kako se v resnici počutim, vendar me bolečina razjeda in ne morem več. Tega več nočem početi in nočem se več tako počutiti. Pred približno 5 meseci sem se odločila, da s tem preneham, ker enostavno nisem mogla več tako živeti in mi je 4 mesece uspevalo, dokler pred 3 tedni nisem tega ponovila, mislila sem, da bo samo enkrat, vendar sem naslednji dan ponovila in naslednjega spet ... Prejšnji teden pa sem to zaupala prijateljicam, ki so mi svetovale naj si poiščem strokovno pomoč. O tem prej nisem preveč resno razmišljala, ker sem želela to rešiti sama, vendar nisem več prepričana, da mi lahko sami to uspe. Zadržim se lahko, vendar ne obvladam svojega prehranjevanja (zdrava hrana, zmerno hranjenje večkrat na dan). Od pogovora z njimi tega nisem več ponovila in nočem nikoli več, vendar občutki sramu, krivde, slabo psihično počutje, nezadovoljstvo s sabo, neprestano razmišljanje o hrani ostajajo. Poiskala sem nekaj naslovov zdravstvenih ustanov ter psihiatrov in psihologov, ki se s tem ukvarjajo v moji okolici. Zanima me ali za to, da se pri kom naročim potrebujem napotnico svoje osebne zdravnice ali lahko to naredim kar neposredno? Zanima me tudi ali je potrebno to plačati ali kaj krije tudi obvezno zavarovanje? Namreč sem študentka in se finančno preživljam sama s študentskim delom, tako, da si večjih stroškov enostavno ne morem privoščiti ... Prosila bi pa tudi za kak nasvet, kako si lahko najboljše ter najuspešnejše pomagam kar sama?

Hvala za odgovor ter lep pozdrav.

 

Draga Sončnica!

Naj najprej povem, da verjamem, da ni slučaj, zakaj si se odločila poimenovati Sončnica – čeprav je tvoje življenje trenutno zelo težko, globoko v sebi verjameš, da se iz tega lahko rešiš in ponovno najdeš samo sebe. V tebi je moč življenja. Ta moč ti je dala pogum, da si se začela zavedati razsežnosti svojega problema, da si se izpovedala prijateljicam, da si se pozanimala o tem, kje lahko najdeš strokovno pomoč … Torej pogum, da si se odločila začeti reševati svoj problem.

Najkoristnejši nasvet, ki ti ga lahko dam, je, kot si ugotovila že sama, da poiščeš strokovno pomoč. Vzroki, ki pripeljejo do bulimije, so različni in običajno globoki, zato boš s pomočjo psihologa lažje spoznala, kaj je tisto, kar te sili v takšen vzorec obnašanja.

Zagotovo so ena od stvari, ki prispevajo k motnjam hranjenja, družbeni ideali, ki z modno industrijo na čelu določajo podobo idealnega telesa. Hkrati mediji na to podobo lepijo še številne osebnostne lastnosti, tako da na koncu vsi dobimo občutek, da nam bo suho in fit telo prineslo tudi osebno srečo, samozavest, zaželenost, prijatelje in tako naprej. Družba nas s svojimi normami sili v to, da sebe cenimo odvisno od tega, kakšen se nam zdi naš zunanji videz.

Vendar pa pritisk družbe ne more biti edini razlog, da se pri osebi pojavi motnja prehranjevanja. Hrana je namreč neločljivo povezana tudi z našim notranjim svetom, z našimi čustvi. Že kot dojenčki doživljamo prvo ugodje ravno ob hranjenju, hkrati pa nam hrana zaradi stika z materjo pomeni tudi toplino in občutke ljubljenosti. Želja po prenajedanju je zato pogosto v resnici želja po biti sprejet, biti ljubljen. Tako je hrana le nadomestilo za vse tisto, kar nam s čustvenega vidika manjka v življenju – čutimo pomanjkanje ljubezni s strani bližnjih oseb, pa tudi pomanjkanje ljubezni do samega sebe. Če zaužite količine hrane nato izbruhamo, pa tega ne počnemo le zaradi strahu pred debelostjo, ampak to na neki simbolični ravni pomeni, da pravzaprav bruhamo iz sebe svoja čustva, ki jih sicer ne upamo izraziti. Zavrto izražanje emocij je pri tem lahko posledica našega strahu pred tem, kaj si bodo ostali mislili o nas v primeru, da čustva razkrijemo. S takšnim »previdnim« vedenjem, ko pretirano skrbimo za vtis pri drugih, pa se tudi vedno bolj oddaljujemo sami od sebe, ne vemo več, kdo v resnici smo, zaradi česar postanemo depresivni.

Kakor vidiš, ni problem v hrani sami po sebi, ampak se zdravilo za bulimijo nahaja globoko v tebi. Do odgovora, zakaj imaš omenjene težave s hrano, si pravzaprav prišla že sama, ko si napisala, da nimaš samozavesti, da ti ogromno pomeni mnenje drugih ljudi, da imaš občutek, da te nihče ne mara. Potreben je le še en, sicer težak, a nujen korak naprej – da začneš razumevati, od kje izvirajo ti negativni občutki, zakaj ne zmoreš vzpostaviti meje med seboj in drugimi, zakaj se ne upaš izraziti, zakaj misliš, da te nihče ne mara? Vem, to so zelo težka vprašanja. A če boš zbrala pogum in voljo ter nanje poskušala najti odgovor, se bodo vsa tvoja čustva, ki jih sedaj izražaš le skozi bruhanje, končno sprostila. To bo za tvojo dušo veliko olajšanje.

Na srečanja s psihologom lahko hodiš brezplačno s pomočjo napotnice, ki jo dobiš pri osebnemu zdravniku. Verjetno se k psihologu lahko naročiš že sedaj, vendar moraš na prvi obisk že prinesti napotnico. Drugače pa skoraj brezplačno terapijo ponujajo pri Posvetu (http://www.posvet.org/).

S teboj v mislih,

Špela

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Komentarji 

 
#1 Luka 2010-09-25 12:12 Imel sem podobne težave kot ti. Priporočam, da poslušaš komad od U2 - Stuck In A Moment You Can't Get Out Of.
Ne vem, mogoče ti bo pomagalo, meni je.
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2427-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti